Madžarska 2023

18.5.2023 – 25.5.2023

Za izlet v maju je bilo nekaj variant, saj sva čakala na vreme. Bila je varianta Istra, Bosna in Madžarska. Ker se je vreme končno malo izboljšalo – najprej na vzhodu – je bila odločitev jasna. Madžarska. Iz lanskih izkušenj veva, da je dežela lepa, cene primerne, ljudje prijazni ampak žal govorijo nerazumljiv jezik.

Prvi dan se odpraviva od doma po kosilu. Imava še opravke v Vučji vasi, ki je na srečo ob poti. Urediva obisk in prespiva v Ormožu na prijetnem PZA.

Drug dan nadaljujeva mimo Čakovca, kjer izkoristiva cenejšo nafto na Hrvaškem. Prečkava Hrvaško – Madžarsko mejo in nadaljujeva proti Blatnemu jezeru. Jezero obvoziva po južni strani. Ker sva ga bolj podrobno spoznala lani na severni strani, tokrat narediva samo pavzo za malico. Najina ciljna destinacija za ta dan je jezero Velencei, še prej pa obiščeva zanimivo mesto Székesfehérvár. Ima lepo staro mestno jedro, ki si ga ogledava.

Med drugim je njegova znamenitost tudi grad Bory-var (Bory Castle). Grad je znan po tem, da ga je lastnik načrtoval in zgradil sam le z nekaj pomočniki. Gradnja je traja 40 let.

Jezerro Velencei je manjše jezero dolgo cca 12 km in široko kakšne 2 km. Slovi kot najtoplejše jezero v Evropi in poleti temperatura vode doseže do 28 stopinj. Na zahodu jezera so obsežna mokrišča.

Poiščeva mesto za spanje in zaključiva dan.

Naslednji dan se s kolesi odpeljeva najprej na vzhodno stran jezera, kjer si ogledava turistično mestece Velencei in grad Halász-kastély. V gradu imajo za ta dan planirano poroko, zato je zaprt za javnost. Kljub temu ga fotografirava preko ograje in si na hitro ogledava še pomotoma odklenjen park.

Odkolesariva na zahodno stran jezera, kjer si ogledava Várpark, Skanzen, Szentek Fala Dinnyés. To je park, v katerem so postavljene miniature vseh madžarskih obrambnih gradov. V naravi so to v glavnem samo še razvaline. V parku so predstavljeni tudi stari objekti, ki so se uporabljali na Madžarskem.

Proti večeru se odpeljeva na severno stran jezera, kjer si ogledava Park vojaške zgodovine. Vojaški park v Pákozdu ne pozdravlja samo osamosvojitvene vojne 1848-49, ampak poudarja pomen vojske kot organizacije in se približuje njenemu pomenu in vrednosti za narod v zgodovinskem in sodobnem kontekstu.

Po ogledu parka se odpraviva še v bližnji “Pákozdi Pagony Vadaspark és Arborétum”. Ko se sprehajava po gozdu, kjer so označena različna drevesa in kamenine, sva skoraj malo razočarana. Pričakovala sva Arboretum kot je pri nas. Na koncu pa vseeno najdeva ograde z živalmi, Predvsem naju prevzame pav, ki dvori svoji družici.

Dan se končuje in najdeva prijetem prostor na severni strani jezera. Družbo nama delajo kajteri. Jezero Velencei je znano po dobrem vetru za to vrsto športa.

Naslednji dan si v okolici Pazozda ogledava še Pákozdi Ingókövek “The Hungarian Stonehenge: balanced rocks of Pákozd”. Zanimive kamnite strukture, ki so edinstvene v Evropi. Več o nastanku lahko preberete na tem linku.

Po dopoldanskem “planinarjenju” nadaljujeva do gradu Brunszvick. Nekdaj pritlični baročni dvorec zgrajen med letoma 1783 in 1785, je zgradil grof Antal Brunszvik na posestvu, ki mu ga je podarila Marija Terezija. Po grofovi smrti je posestvo najprej prešlo na njegovega sina in nato na vnuka Ferenca Brunszvika, ki ga je dal obnoviti v neoklasicističnem slogu. Njegov sin Géza Brunszvik je leta 1870 postal naslednji lastnik in po njegovi zaslugi je stavba dobila sedanji neogotski slog. Grad je poznan po tem, da je tu občasno ustvarjal Beethoven.

Grad si ogledava od zunaj in se sprehodiva po čudovitem parku, ki je poln eksotičnega drevja, travo pa krasi milijone marjetic. Sredi parka je tudi otoček z zunanjim odrom. Zanimivo drevo na otoku je Močvirska cipresa, ki ima del svojih korenin zunaj.

Pot nadaljujeva proti Višegradu. Po poti prespiva, naslednji dan pa se odpraviva v Holdvilág-árok (Moonlight Gorge). Jarek Holdvilág na Višegrajskem je posebna pot, kjer je bil po zapisih Anonymusa pokopan knez Arpad. Ogledava si tudi jamo srhljivega izgleda, kjer so naleteli na številne arheološke najdbe. Pot nadaljujeva po vzponu po 10 metrov visoki lestvi Meteor.

Proti večeru prispeva v Višegrad. Mestece je turistično zaradi svoje zgodovine in veličastne Donave, ki ni niti modra niti lepa. Je pa veličastna. Poiščeva toplice, ki sva jih prej označila na zemljevidu. Prileže se topel tuš, in kopanje v termalni vodi. Še posebej sva presenečena, ker je v vstopnici vključena tudi savna. Seveda opcijo izkoristiva. Po sprostitvi se prileže večerja v VanEk-u in prijetno spanje.

Naslednji dan želiva na pot v Sotesko RAM. Na aplikaciji Vikiloc, ki jo uporabim na tem izletu prvič, naložim track. Slediva tracku in ne glede na smerne table za Rám-szakadék, zavijeva levo v strmo pot. Eka me opozori, da bi po smerni tabli morala nadaljevati naravnost, ampak vztrajam in zaupam novi aplikaciji. Po dveh urah ugotovim (tudi jaz), da nisva na pravi poti. Pot je sicer lepa, strma in polna zanimivih skalnih tvorb. Na koncu prideva do razglednega stolpa s čudovitim pogledom na znamenit zavoj reke Donave.

Pri malici ob razlednem stolpu ugotoviva, da na to pot sigurno ne bi šla, če naju nebi zapeljala nova aplikacija. No, pravzaprav sem kriv jaz, ker sem naložil napačen track. Pa saj je vseeno jutri je še en dan, pa lahko greva jutri na RAM. Odideva nazaj do VanEk-a in se odpeljeva še na Višegrajski grad, ki veličastno biva nad mestom in opazuje Donavo.

Ogledava si zunanjost in notranjost, kjer z voščenimi lutkami ponazorijo dogajanje na gradu.

Odpeljeva se nazaj na prostor za prenočevanje in še enkrat koristiva kopanje in savnanje. Proti večeru dan osveži nevihta in prav prijetno je poslušati kapljice, ki padajo po Van-Eku in naju uspavajo.

Drug dan se zbudiva v oblačno jutro. Občasno še malo rosi. Jasno nama je, da Rám-szakadék odpade. Pot si med zajtrkom ogledava na YouTube – in pravzaprav ni videti nič kaj posebna. Veliko bolje je bilo prejšnji dan pomotoma obiskati vrh Predikálószék, s katerega sva videla znameniti zavoj Donave in lepe skalne strukture.

Odpraviva se proti domu. Vračava se ob Donavi in ob prvi priložnosti zavijeva še malo na Slovaško. Po slabih 50 kilometrih prideva do kraja Komarno, kjer spet prestopiva Slovaško – Madžarsko mejo in se odpeljeva proti Sloveniji.

Ceste so lepe, prometa ni veliko. Po poti opazujeva neskončna polja maka – rdečega in modrega.

Ko prideva v Lendavo, nadaljujeva spet na Hrvaško, kjer dopolniva porabljeno nafto po nižjih hrvaških cenah. Preko Sv. Martina na Muri se vrneva v Slovenijo pri Razkrižju. Poiščeva že znano mesto Gezove jame, kjer sva lani že spala.

Tu pojeva dobre ribe in ob kozarčku domačega vina končava dan. Zjutraj naju čaka samo še pot domov (brez AC, saj še vedno nimava vinjete).

Zaključek:

Madžarska je še vedno takšna, kot je bila – lepa, prijazni ljudje ki govorijo nerazumljiv jezik, imena krajev, ki se jih sploh nisva več trudila prebrati, lepa narava, precej dobre ceste. Razlika od lani pa je, da je sedaj vsaj 15% dražja od Slovenije – tako v trgovinah kot pri gostinskih storitvah.