Grčija – 1. del

6.10.2024 –

Po vsem opravljenem delu doma je le napočil dan, ko sva se odpravila v Grčijo. Pred par leti sva jo sicer obiskala enkrat za en dan, ampak samo zato, da sva preverila, če Grčija res obstaja. Letos si jo nameravava bolj podrobno ogledat. Od doma greva v nedeljo, da so ceste bolj prazne. Pa še vreme se je nekako umirilo. Standardna pot – Zagreb, Sveti Rok, Šibenik, Split. Kar na avtocestnem počivališču prespiva prvo noč. Zjutraj naju preseneti 7 stopinj. Po dolinah se vlečejo megle.

V Pločah ob cesti kupiva mandarine in kmalu spet občudujeva most na Pelješac.

V Dubrovniku se ustaviva samo pri mostu. Veduto kot po navadi kvarijo velikanke.

Naslednja postaja je Prevlaka (kot vedno do sedaj). Tukaj že pride na vrsto prvo kopanje.

Prečkava črnogorsko mejo. Že dolgo nisva videla uradno osebo (mejnega policista), ki je delal balončke iz žvečilnega. Herceg Novi je še vedno kot vsa njihova obala zazidan do morja.

Preko Ulcinja prideva do Albanije in ob Skadrskem jezeru poiščeva že znan prostor za spanje.

Zjutraj naju presenetijo zaprta vrata parkirišča. Ko delava že črne scenarije le ugotovim, da ključavnica ni stisnjena. Po cestah, ki so vsako leto boljše hitro prečkava Albanijo.

Že malo po tretji uri prečkava mejo z Grčijo. Spet sva v EU in posledično imava spet internet – končno. Na prvi grški plaži je obvezno kopanje v prijetno topli vodi.

Večerjava že v romantičnem zalivu v prijetni družbi prijateljev B&L, s katerima sva bila dogovorjena, da nekaj časa skupaj vandramo po Grčiji.

Sreda – 9.10.

Zjutraj nas pozdravijo dežne kapljice, ki pa niso preveč resne.

Gremo proti jugu, ker vremenska napoved kaže vedro vreme. Ogledamo si čudovito “mačjo plažo”…

… in romantično “alpinistično plažo”.

Nadaljujemo še do otočka Koronisa v zalivu Logarou. Nato se preko hribov odpeljemo nazaj do kapelice na višini 900 m, kjer prenočimo. Smo blizu Ioannine, ki bo začetek jutrišnjega dneva.

Četrtek – 10.10.

Prebudijo nas ovčke in koze, ki se pasejo ob naših kombijih.

Prva “naloga” za danes je obisk jame v Perami. Poznana je po velikem številu kapnikov. Sprehod je dolg dober kilometer, prehoditi je potrebno okoli 600 stopnic. Trud pa je bogato poplačan.

Po kavi se odpravimo v pogorje Pindos – v kanjon Vikos.

Najprej se ustavimo v vasi Vitsa. Gremo na ogledno turo do kanjona. Spustimo se dobrih 300m po prijetno tlakovani poti do dveh mostov.

Po sprehodu se odpeljemo še do kamnitega gozda.

Prenočimo ob prijetni in mirni cerkvici.

Petek – 11.10.

Ta dan smo namenili obisku kanjona Vikos iz vasi Vikos. Spustimo se dobrih 400 m do dna kanjona. Občudujemo prepadne stene, ki nas oklepajo z obeh strani in skalne formacije raznih oblik.

Po dveh urah hoje se poslovimo. B&L gresta še dalje, midva pa se obrneva. Za par dni imamo drugačne cilje.

Vrneva se do avta, si privoščiva zasluženo pivo ter si ogledava še kanjon z razgledne ploščadi. Odločiva se, da greva pogledat še eno razgledno točko, ki sva jo včeraj spustila. B&L sta jo obiskala in sta jo tako plastično opisala, da sva morala nazaj. Pot se je res izplačala.

Iz te točke so pogledi na kanjon res impresivni. Danes sicer ni bilo vrvohodcev (ki so včeraj bili), ampak preko kanjona je še vedno speljana vrv na višini slabega kilometra – za hrabre.

Za danes sva si zadala še ogled samostana Kipina, ki je vdelan v skalo. Do njega je speljala zavita cesta in za dobrih 40 km sva porabila uro in pol, čeprav je bila cesta v glavnem zavidljivo široka.

Samostan sva si ogledala še ravno pred temo.

Presenečena sva nad hribovjem Severne Grčije in noč bova spet preživela na slabih 1200 m.

Sobota – 12.10.

Zjutraj naju je pričakal še en lep dan.

Po ogledu vseh navigacij in avtokarte, sva bila popolnoma odločena, da greva nazaj po isti poti. Spustila sva se do prve vasice…

in preverila v lokalni gostilni, kakšna je kaj cesta proti Metsovu. Na vseh kartah so bile cestice bele – kar pomeni zelo lokalno. Gostilničar je zagotovil, da so “Very good”. Verjameva mu, obrnem avto in se podava novim dogodivščinam na pot. Res je – cesta je very good, široka, razgledna.

Res bi bilo škoda izpustiti takšno cesto in pokrajino. Po poti srečujeva gorske vasice, kapelice in krave.

V Metsovo prideva po slabih treh urah in 60 km. Ogledava si mesto in si privoščiva kosilo v prijetni restavraciji.

Nadaljujeva proti Meteori po lokalni cesti, ki pelje mimo smučišč in se dvigne na višino skoraj 1700 m.

V Meteori se zapeljeva po krožni cesti, da dobiva občutek, kaj naju čaka jutri.

Poiščeva še mesto za prenočevanje in narediva plan za naslednji dan. Videti je, da je pred nama mirna noč.

Nedelja – 13.10.

Ob 7:45 naju na obrobju Meteore pozdravi sonce. Beseda Meteora pomeni “Samostan na nebu”.

Imava si namen ogledati dva samostana. Če bi bilo turistov manj, bi lahko bolj občutil svetost in mirnost.

Pravoslavni samostani so bili zgrajeni v 14. stoletju. Do 20. stoletja so bili dosegljivi le z lestvami in vrvmi.

Kot sva prebrala, moraš imeti res srečo, da vidiš njihove prebivalce (menihe). Če je to res, imava veliko srečo. Videla sva kar dva.

Ogledava si tudi svete prostore.

Drug samostan je manjši in bolj preprost. Tudi do njega vodijo pozneje vklesane stopnice.

Ker leži nižje in bolj na samem, je razgled na skalne tvorbe toliko lepši.

Po obisku samostanov, sva si zaželela bolj samotnih poti. Želela sva skalne tvorbe videti bolj od blizu.

Prišla sva čisto do sten in pot naju je spominjala na pred nedavnim prehojeno pot Malega princa. Zato sva to pot poimenovala Pot malega meniha.

Videla sva tudi kar nekaj plezalcev.

Po sestopu in dobrem kosilcu v bližnji taverni, sva si ogledala še jamo v bližini. Izvedela sva, da so v takih jamah živeli menihi, preden so si postavili samostane na skalah. Pozneje so te votline uporabljali kmetje za živino in zavetišče.

Pot naju vodi naprej proti Egejskemu morju. Po poti opazujeva velika polja bombaža, ki jih prvikrat vidiva.

Od strička Googla izveva, da je Grčija največja pridelovalka bombaža v Evropi – poleg Španije in Bolgarije. Izveva tudi, da za predelavo enega kilograma bombaža porabijo 10.000 litrov pitne vode (za eno bombažno majico 2700 litrov). Za rast rastline se porabi tudi izredno velika količina herbicidov in pesticidov. Res se človek zamisli, kaj delamo z našim planetom.

Ponedeljek, 14.10.

Zjutraj naju spet zbudi sonce na obali Egejskega morja.

Danes imava namen iti na Olymp – na Mytikas – najvišji vrh Grčije.

Zjutraj se prebudiva v jasen dan.

Dopoldan še malo urediva po najinem domovanju, nakupiva še nekaj stvari in se odpeljeva proti izhodišču – Prioniji. Pot naju vodi preko kraja Litochoro, ki naju spomni na Krajsnko Goro. Zelo turistično mestece.

Na precej polnem parkirišču najdeva prostor, se opremiva z vso potrebno opremo in hrano, ter se odpraviva proti 1000 vm oddaljeni koči. Pot poteka v glavnem po gozdu. Nič kaj ni označena, ampak se ne da zgrešiti, saj je dobro shojena.

Z višino se začnejo odpirati tudi razgledi.

Po treh urah vzpona doseževa kočo Spilios Agapitos.

Tukaj smo tudi zmenjeni, da se dobivo z B&L, da skupaj nadaljujemo pot. Po kakšni uri prideta in že veselo kramljamo in delamo nove plane.

Torek – 15.10. – torek – Olymp

Zjutraj pričakamo sonce in se odpravimo proti “Nebenškemu bivališču bogov in mestu prestola Zeusa”.

Mit pravi, da je gora znana kot dom dvanajstih grških bogov. Po pripovedovanju Homerja, naj bi ti prebivali v skritih in manj dostopnih predelih Olympa. Njihovo zbirališče naj bi bil vrh Mytikas, kjer so se odvijale njihove burne razprave.

Gora Olymp je bila že od nekdaj pogosto zavita v meglo in obkrožena z divjimi nevihtami, kar je domačinom zbujalo veliko strahospoštovanje.

Pot se proti Skali strmo vzpenja. Zadnji del je še posebej strm. Ampak razgledi so z vsakim korakom lepši. Do Skale, ki je končna točka večine pohodnikov, pridemo po dobrih dveh urah.

Danes bomo izgleda imeli srečo z vremenom. Naj bodo bogovi milostni in nam dovolijo, da jih obiščemo na njihovem zbirališču – vrhu Mytikas z višino 2917 m. S spoštovanjem si ogledujemo vršno piramido.

Na Skali pustimo odvečno opremo, se opremimo še s čelado in se podamo še na zadnji del poti. Že na začetku se pokaže, da ta del poti res ni primeren za začetnike, vrtoglave in ne vajene višin in pogledov v globino. Varoval praktično ni in pot je res zahtevna.

Z vsakim korakom smo bolj prepričani, da tu gori v slabih vremenskih pogojih nimaš kaj iskati. Če bi se odpravil na to pot, ko bi bila poledenela, mokra in meglena, bi bila velika možnost, da bi šel zadnjič.

Ampak danes so bogovi mili in mi napredujemo proti vrhu.

Dosežemo vrh in si čestitamo. Sledi obvezna fotka pri vršni grški zastavi.

Hvala Zeus.

Spust do Skale ni prav nič lažji kot vzpon. Razlika je le v tem, da imamo sedaj radost v srcu, da smo se srečno povzpeli na mitološki vrh.

Sedaj sledi še 1900 m spusta.

Zvečer se že kopamo v prijetno toplem Egejskem morju. Po dobri večerji sledi zaslužen počitek.

16.10. – sreda

Zjutraj nas spet pozdravi sonce. Danes je dan za počitek, pranje in premik naprej. Tolpo vreme (26 stopinj) nam hitro posuši perilo. S kolesi, ki sva jih danes prvič vzela z avtomobila, se odpeljeva v mesto. Na krajevni pošti se prepričava o Grški ležernosti. Ker so bile pred nama tri stranke, je nakup znamk trajal 20 minut.

Ko sva se pripeljala nazaj do kombija pa sva z grozo ugotovila, da so nama drobne iglice na plaži, ki imajo obliko španskega jezdeca, predrle tri zračnice. Grrr. Pa saj imajo Grki tudi trgovine.

Popoldan nadaljujemo pot proti otoku Evia. Zvečer si privoščimo dobro solato in pijemo domač jabolčni sok. Iz najinega apartmaja na kolesih pa imava ta večer takšen pogled.

17.10. – četrtek – Evija

Okoli poldneva se vkrcamo na trajekt za otok Evija (Evboja). Najprej izgleda, da bomo sami na trajektu, a se proti 13 uri nabere kar nekaj avtomobilov.

Prvi stik z Evijo – prijeten otok. V dolžino meri 180 km in v širino od 5 dp 40 km. Je drugi največji grški otok.

Otok je vulkanskega izvora in ima kar neka toplih (vročih) vrelcev. Najbolj znan kraj so toplice Loutra Edipsou. Na izviru ima voda krepko čez 80 stopinj. Po podzemnih kanalih je voda speljana do vseh hidroterapij, višek vode pa se steka v morje preko malih kamnitih bazenčkov, ki so narejeni na obali. Voda, ki vstopa v bazenčke ima dobrih 46 stopinj. Vsak bazenček je malo hladnejši. Ker je količina vode kar velika, je tudi morska voda ob bazenčkih toplejša. Precej ljudi uživa v vroči vodi.

Tudi mi se namakamo v vroči zdravilni vodi. Poleg bazenčkov je še nekaj izvirov oziroma izlivov v morje. Eden od njih je ustvaril pravo goro.

Nad mestom si ogledamo že vroč izvir.

V sosednji vasici pa še enega, ki teče kar iz cestnega kanala…

Blizu najdemo prostor za prenočevanje, saj želimo zvečer še ponoviti namakanje v termalni vodi.

Pred večernim namakanjem se sprehodimo še po stezici, ki pelje mimo našega domovanja naprej ob obali. Prijetna pot pripelje do premožnih vil (zemljank) z urejeno okolico.

18.10 – petek – znamenite plaže Evije

Evija slovi po lepih plažah. Ker je blizu Aten in je s celino povezana tudi z mostom, je otok priljubljena destinacija Atenčanov. Raziščemo severni del otoka in si ogledamo nekaj znamenitih plaž. Te v tem času samevajo, a ni si težko predstavljati, kako so te zasedene v polni sezoni. Res so mikavne in precej spominjajo na plaže Sardinije.

Prva med ogledanimi je plaža Pefki

Naslednja je plaža Ellinika. Pred njo je znameniti otoček s cerkvico.

Poleg nje je še plaža Maurikas.

Ker je zrak dokaj hladen in ni kakšne večje želje po kopanju, se odpeljemo še do slapov Drymona. Če bi bila vodnatost večja, bi sigurno bili bolj impozantni. Prijetna pot nas popelje okoli treh slapov (slapčkov :))

Po poti opazujemo posledice katastrofalnega požara v letu 2021. Narava se sicer obnavlja, a posledice bodo vidne še dogo.

Današnje raziskovanje zaključimo na prijetni plaži z raznobarvnimi kamenčki.

Zvečer se dobimo ob dobri večerji in prijetnem pogovoru. Škoda, da ni topleje, bi lahko še več časa posvetili koristnemu pogovoru.

19.10. – sobota – plaža Paralja Chiliadu

Danes je dan slovesa. Midva odideva svojo pot, B&L pa se vračata nazaj v toplice, potem pa nadaljujeta po svoje. Zjutraj se kar ne moremo posloviti. Po zajtrku in kavi gremo še na sprehod po prodnati plaži.

Proti poldnevu in po drugi kavi se le poslovimo. Midva odhajajva naprej proti Atenam. Po poti pa začneva razmišljati, da ni pametno v Atene priti v nedeljo. Odločiva se, da ostaneva še en dan na Eviji in obiščeva še eno plažo, ter (jutri) morebiti njen najvišji vrh Dirfi. Pred nadaljevanjem poti si v mestecu Prokopi privoščiva še hitro kosilo.

Po lokalnih cestah nadaljujeva do izbrane plaže. Cesta je od začetka lepa in široka. Opazujeva, kako nabirajo borovo smolo.

Nato se cesta še zoži…

postane še ožja, bolj strma in makadamska…

Ker navigacija pravi, da imava še več kot 50 km, spremeniva plan in ko prideva do lepše ceste po njej nadaljujeva. Če bi nadaljevala po prej predvideni trasi je obstajala možnost, da vmes kakih 10 km sploh ni ceste. To vmesno cesto je našla samo navigacija Mapy, Google, Garmin in avtokarta pa imajo v tem področju vrisane le peš poti.

Ta nova lepa cesta se dvakrat dvigneva iz 0 m na 1000m. Je lepo speljana, čeprav je večkrat poškodovana zaradi ujm in podorov. Ob poti najdeva še pot za morebitni jutrišnji vzpon. Zvečer zaključiva današnjo pot – spet ob morju na plaži Paralia Chiliadou.

Morje prijetno mrmra, midva pa se po zasluženi večerji pripravljava na spanje.

7 comments

  1. Zelo lepo napisano, hvala za branje, ko nama zmanjka idej v Pindusu, vama bova mogoče sledila…lp.

  2. Lepo je brati tole vajino popotovanje, uživajta še naprej in da Vama služi vreme kot do sedaj pozdrav Igor

Leave a comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja