Maroko in Zahodna Sahara 1.del

6.2.2024 – 12.2,2024

Uvod

Čas je, da otvriva novo leto s kakšnim lepim potovanjem. Tokratno potovanje je res nekaj posebnega, saj sva se namenila iti v Maroko.

Začelo se je čisto preprosto, ko sta nama prijatelja povedala, da nameravata tja. Začetni šok se je spremenil v razmišljanje, da bi avanturo res realizirali. Eki se je zdelo, da bo odsotnos predolga, da je avantura prenevarna, predaleč… V meni pa je ostala želja, da bi avanturo vseeno realiziral, saj se mi je zdelo, da je to življenjska prilika, ki jo ni za zamuditi.

Odločitev je padla in odločil sem se, da grem pač sam s prijatelji. Kupil sem karto za trajekt in s tem določil datum odhoda. Potem se je našla Salomonska rešitev in Eka se je odločila, da se mi s prijateljico Špelo pridružita tako, da priletita v Maroko z letalom. Sicer samo za 14 dni ampak sem bil vseeno zelo vesel.

Torek, 6.2.

VanEk je pripravljen, grobi plan je določen. Odhajam od doma – tokrat sam.

S prijatelji se dobimo na ac in nadaljujemo proti Benetkam. Najdemo primeren prostor in prenočimo. Naslednji dan nadaljujemo mimo Gardskega jezera do bližine Genove. Najdemo primerno mesto, se še sprehodimo ob lokalni reki in prespimo.

Naslednje jutro se še po temi odpravimo naprej do pristanišča Genova. Od tukaj imamo transfer s trajektom do Tangeri-a. Pozdravi nas množica avtomobilov naloženih do skrajnih meja.

Vkrcamo se na trajekt Exellence in se pripravimo na 56 urno plovbo. Genovo zapustimo po urniku ob 13h. Vremenska napoved obeta ne preveč mirno plovbo. Ampak Genovo zapustimo v soncu.

Plovba poteka kakšnih 30 kilometrov od obal Italije, Francije in Španije. Ladja pluje s hitrostjo 20 vozlov. Popoldne raziskujemo 200 m dolgo ladjo in se sprehajamo po njenih palubah. Ker smo imeli hrano s sabo, restavracij ne obiščemo. Ponoči postane plovba malenkost bolj zibajoča, saj se veter in valovi krepijo. Zjutraj nas pričaka Barcelona v dežju.

Po nekaj urah, ki so jih porabili za razlaganje in nalaganje trajekta, zapustimo obalo. Vremenska napoved napoveduje v nočnih urah jačanje vetra na 40 vozlov in valove do 3m. Spat gremo z malo cmoka v grlu. Pred spanjem gremo še na sprehod na palubo, vendar se zaradi vetra že skoraj ne da več hodit. Ponoči se sicer guganje ladje malo poveča, ampak ni preveč moteče. Dopoldne se jakost vetra zmanjša, morje pa se tud začne umirjati. Naredi se prav lep vetroven dan.

Popoldan se približamo Gibraltarju. Zagledamo njegovo veličastno skalo, ki varuje vhod v preliv.

Tangeri je na sredini preliva in med manevrom pristajanja se precej čuti vpliv Atlantika. Ladjo zibajo dolgi valovi, ki ovirajo pristajanje. Tudi čakajoči na izkrcanje to precej občutimo.

Afrika – prihajamo. Ko pridemo do avtomobilov, se prav po Afriško začnejo manevri izkrcavanja. Precej avtov je potrebno še obrniti in vsi želijo čim prej ven. Od osebja ladje ni nobenega, zato se moramo kar sami dogovoriti in zgnesti ven. Zunaj nas pričaka policist, ki preveri dokumente, nato pa se odpeljemo na carino. Tudi tu je situacija podobna kot pri izkrcavanja. Ker nimamo pre obloženih avtomobilov kot domačini, je postopek končan kaj hitro. Vprašajo za “drugs and drons”. Oboje je tu prepovedano.

In že smo v Maroku. V 55. urah smo prepluli 1690 km.

Menjamo evre v drahme. SIM kartic ne kupujemo, ker blogerji opozarjajo na goljufije. V nakupovalnem centru kamor gremo, jih tudi nimajo in za ta dan pač ostanemo brez. Prenočimo kar na počivališču avtoceste in noč je presenetljivo mirna.

11.02.

Zjutraj nadaljujemo pot. Kot smo že navajeni iz Albanije, tudi tukaj po AC hodijo ljudje, stojijo avtobusi, ob cesti se pasejo ovce, kokoši… Hitrostne omejitve se spoštujejo, saj je policistov povsod dosti. Avtoceste so v dobrem stanju. Na poti proti Marakešu prečkamo tudi impozanten most.

Ob cesti so veliki rastlinjaki, v katerih sem videl palme in kaktuse. Ne vem, ali pridelujejo kokos in aloe vero.

Po poti nas pozdravi tudi saharski pesek.

Pri vožnji sem hvaležen Garminu, saj bi brez njega bili kar v zagati.

Danasnjo pot zaključujemo ob obali Atlantika. Čeprav je vreme mirno, so oceanski valovi kar visoki (za nas vajene Jadranskega morja).

Zbudimo se v lepo jutro. Pripravljeni smo, da pričakamo naši (moji) dve sopotnici.

Odpeljemo se proti Marakešu po lokalni cesti. Srečujemo vozilam ki so značilna za ta del Afrike. Pokrajina postaja vse bolj rjavih barv.

Na tem delu poti prvič prispevam v državni proračun Maroka – 150 DH za prekoračitev hitrosti. Bral sem na drugih blogih, da je radarjev in policistov res veliko.

Prispemo v Marakeš, ki nas na začetku pozdravi z avenijo v umetelni ulični razsvetljavi. Po prečenju mesta in za naše pojme nepredstavljivi prometni gneči pridemo v dobri uri do letališča. Naši dve punci sta že pristali in kmalu je ekipa kompletna.