Maroko in Zahodna Sahara 2. del

12.2.2024 – 25.2.2024

Nadaljujemo pot proti Agadirju. Na avtocesti srečamo tudi tak kamion.

Na lokalni cesti poiščemo primeren prostor za prenočevanje. Ravno se namestimo, ko prideta dva policista in nam povesta, da se moramo zaradi svoje varnost prestaviti v avtokamp, ki je blizu. Pravita, da lahko pridejo nevarni možje iz hribov. Dogovorimo se, da lahko ostanemo še eno uro, saj smo si ravno pripravili večerjo. Po obedu sicer odidemo, a najdemo bolj skrito cestico, in ob njej prenočimo.

Zjutraj nas ob sončnem vzhodu preseneti rdeča barva hribov in okolice.

Ustavimo se v Agadirju, menjamo denar in opravimo nekaj nakupov.

Nadaljujemo pot proti puščavi.

Maroška obmorska mesta so lepo urejena (vsaj vpadne ceste in krožišča). Pripravljena so na turizem, ki bo vsekakor spremenil ta del sveta.

V mestu Tiznit se usmerimo proti današnji destinaciji – Sidi Ifni. Pred tem pridemo spet do Atlantika, ki nas pozravi z oceanskimi valovi.

V Sidi Ifni se okopamo in v trenutku smo polni mivke. Mi trije se odločimo, da gremo v kamp, B&L pa gresta po svoje.

Zvečer si v lokalni restavraciji privoščimo Tadžin (nacionalna jed v Maroku).

Drugo jutro nadaljujemo pot. Razdalje v Maroku so res za nas nepredstavljive. Tu je 200 km lokalna razdalja. Do srečanja v Zahodni Sahari nas loči še ena noč in več kot 600 km.

Zjutraj nadaljujemo po lokalni cesti proti Guelmimu. V nadaljevanju poti nas puščavski pesek pripravlja na svojo prisotnost. Občutki so, kot bi vozil po osti megli. Tudi veter je močan.

V kampu ob cesti napravimo postanek. Ko stopim iz avtomobila, me zajame vroč veter – kot bi pihal iz fena. Temperatura kaže 39,5 stopinje.

Sprehodimo se po kampu in občudujemo valove Atlantika. Razmišljamo, da bi dan zaključili tukaj. Dobimo informacijo, da je 6 km nižje nacionalni park, kjer lahko tudi prespimo. Kraj se imenuje Naila. Ko se odpravljamo naprej, naenkrat veter menja smer. Začne pihati iz oceana. V 30 sekundah pade temperatura na 22 stopinj. Take spremembe temperature nisem v življenju še nikoli občutil.

Po poti do Naile se ustavimo še pri morski jami, ki je z naravnim mostom povezana z oceanom.

Še par kilometrov in prispemo v NP Khenifiss. Sprejme nas nasmejan policist, ki preveri naše potne liste. Pristojbina za obisk NP je 20 DH po avtomobilu. Parkiramo in opravimo vse večerne opravke (večerja, sprehod…). Obala je strma, spodaj pa je prijeten pomol z ribiškimi čolni.

Naslednje jutro se odpeljemo proti Tarfayi. Tu si privoščimo tradicionalno kosilo in nakupimo še nujne stvari.

Proti Laayoune odidemo po obalni cesti, da si mimo grede ogledamo še nasedli trajekt, ki so ga Maročani kar pustili, da ga morje razgradi. Pred leti je namreč bila vzpostavljena trajektna povezava med Marokom in Kanarskimi otoki. Ko je trajekt nasedel, so ukinili tudi trajektno povezavo.

Mimo mesta Laayoune se odpeljemo brez postanka. Mesto je industrijsko in se je razvilo zaradi natovarjanja fosfatov. Te kopljejo v 50 km oddaljenem kraju Bou Kra. Do obale rudo tovorijo z najdaljšim tekočim trakom na svetu, ki je dolg 46 km. Vidi se ga tudi iz vesolja.

Po poti srečamo že nekaj kamel in jih fotografiramo

Nadaljujemo do mesta Boujdour (150 km), kjer se srečamo z Damjanom in Tonjo.

Na trgu kupimo zelenjavo, dotočimo vodo, pojemo msemmen in hariro, ter se odpeljemo do izhodišča prve puščavske piste kakšni 50 km stran od civilizacije. Jutri se začne puščavska avantura.

Zjutraj se prebudimo v lepo puščavsko jutro. Pravijo, da Sahara dežela anticiklona. Deževalo ni že vsaj tri leta.

Po zajtrku naredimo plan, kako bomo vozili prvo puščavsko pisto.

Vožnja se pričenja. Piha močan veter z morske strani. To pomeni, da ozračje ni preveč vroče, pa tudi prahu ni. Po nekaj kilometrih srečamo zapuščen kamion. Preverimo, če kdo potrebuje pomoč, a ni nobenega.

Po kakšni urici naredimo kratko pavzo. Med vožnjo smo sicer povezani z PMR postajami, ampak pogovor v živo je boljši – pa še počitek dobro dene. Malo tudi pobrskamo za zanimivimi kamni.

Nadaljujemo – in prve težave so že tu. VanEk se vkoplje v mehak pesek in potrebna je strokovna pomoč. Spuščanje zraka iz pnevmatik – da se poveča naležna površina. Treba je tudi malo odkopati, saj je prednja os že do peska.

Ko vse uredimo, z vlečno vrvjo z drugim kombijem (ki je 4×4) izvlečemo VanEk-a. Poleg seveda mehkega peska je bil kriv tudi ESP, ki je odvzel pogon kolesu, ki je ostalo v pesku. Sedaj, ko je to izključeno, nadaljujemo pot.

Po kakšnih štiri urah in cca 80 prevoženi kilometrih pridemo do objekta, za katerega izvemo, da ga uporabljalo verniki za duhovne vaje.

Človek si težko predstavlja takšne širjave brez vsega – samo pesek in kamenje.

Spet smo na cesti in odpeljemo se do ozaze imenovane Žrajfija2. Tu je vrtina vroče žveplene vode. Vodo s pridom uporabljajo divji osli.

Mimo grede nam Damjan pokaže še mesto, kjer je pred nekaj leti nesrečni geodet zavozil na tankovsko mino. Teh je v tem delu puščave še kar nekaj in niče ne ve, kje so. Še sreča, da taka mina ni nevarna za pešce.

Prestavimo se do oaze Žrafija1. Tudi tukaj je vrtina z vročo žvepleno vodo. Tukaj je zajeta v bazenček in z veseljem izkoristimo dano ponudbo. Zvečer (šem bolje pa zjutraj) prija topla voda. Menda ima 45 stopinj. Ja, res je vroča.

Naslednje jutro sem se moral odločiti, da z VanEk-om ne nadaljujemo več po puščavskih pistah. Samo prednji pogon bi sigurno povzročal težave, saj je bila pot načrtovana po težjih pistah. Pojavila pa se je še ena težava – pri vrtenju volana se je slišalo nenormalno delovanje hidravlične črpalke. Sklepali smo, da je to zaradi spuščenih pnevmatik. Tako smo se mi trije (Eka, Špela in jaz) odpravili naprej po svoji poti. Itak je bilo tako načrtovano, saj punci odletita nazaj že 25. Če bi ostali skupaj, ne bi videli nič od Maroka.

Poslovimo se in odpeljemo se proti Dahkli.

Po ponjenju pnevmatik ugotovim, da se težava s hidravlično črpalko ni rešila. Po pogovoru z svojim mehanikom ugotoviva, da je zmanjkalo hidravlične tekočine. Na srečo jo dobimo v Dahkli- Potem pa se odpravimo malo v šoping in kosilo.

Odločimo se, da nadaljujemo pot še bolj proti jugu. Želimo prečkati Rakov povratnik. Ker je dneva že skoraj konec, najdemo prostor med drugimi kamperji ob vetrovnem Atlantiku.

Zaradi vetra je za nami nemirna noč. Vseeno se drugo jutro po zajtrku odpravimo do Rakovega povratnika, ga prečimo in se spomin ob njemu fotografiramo.

Mimo pripelje še kolesar, ki si je zastavil cilj, da bo prekolesaril Maroko, Zahodno Saharo in naprej v Mavretanijo. Vsaka mu čast – saj je že po Maroku in Sahari treba narediti 2400 km. V Zahodni Saharije med mesti tudi po par sto kilometrov brez vsega.

Mi pa se obrnemo nazaj. Dosegli smo skrajno južno točko našega potovanja. Nazaj grede si ogledamo še zaliv Puerto Rico. Alenka tu najde čudovito veliko nepoškodovano školjko.

Ne moremo pozabiti čudovitega kopanja v Žrajfijah1, gremo nazaj tja. Nismo se še naveličali puščave. Veter je obrnil smer in peščeni mrč je vse gostejši, Vseeno se prileže kopanje in sprehod okoli oaze.

Srečamo se s pravimi Saharci. Poznajo Damjana. Ker jim ni čisto nič jasno, kako je lahko en moški z dvema ženskama, sprejmemo odločitev, da je Špela moja (saharska) sestra, Eka pa je žena. Tako nismo bili nikjer več deležni čudnih pogledov.

Pred odhodom pa se še malo “afnamo” po oazi.

Drugo jutro se poslovimo od oaze. Veter še kar nosi pesek…

… mi pa se odpeljemo nazaj do Bordurja. Tam spet malo obiščemo tržnico in si privoščimo kosilo.

Pot nas vodi nazaj do Laayoune. Tu se še sprehodimo po mini sipinah. Pravih sipin nismo videli, saj so južneje od naše poti.

Navaljujemo proti Guelminu. Na začetku mest (tako kot po navadi povsod), je policijska kontrola. Ob zaporedju znakov (60, 40, 20) spregledam zadnjega, ki je tudi okrogel, ampak na njem piše po arabsko Stop in spodaj malo še Halt. Seveda sem peljal 10 km/uro. Policist me ustavi, zahteva dokumente, prometno, vozniško, potem pa mi razloži, da sem napravil prometni prekršek, ker sem prevozil Stop znak. Oglobi me za 150 DH (cca 14€). Brez ugovora plačam, saj smo malo prej prebrali na enem od blogov, ko voznik ni želel plačati kazni – pa mu je policist obrazložil, da mu ni treba, ampak iz Maroka vsekakor ne bo odšel.

Danes smo opravili kar dolgo pot in po temi pridemo v že znan kamp Naila.

Drugo jutro nadaljujemo pot proti Tafraoutu. V hidravliko vlijem nekaj olja, saj se črpalka spet oglaša. Pot nas je vodila po Anti Atlasu.

Po lokalnih cesta smo že v temi prišli v Tafraute in parkirali v kampu za 15 DH – bolj parkirišče, saj zaradi pomanjkanja vode kamp ni mel niti sanitarij. Drugače pa je bil simpatičen.

Ker je hidravlika spet delala probleme, sem naslednje jutro poklical Asistenco na AMZS. Prijazni operaterki sem razložil problem. Po dobre pol ure me je poklical predstavnik iz Maroka. Še dobro, da je Špela tolmačka za francoščino. Povedali so, da lahko pridejo iskat avto (in nas), in ga odpeljejo v Agadir. Pooblaščeni servis je le v Agadirju in Casablanci. Dogovorimo se, da bomo avto poskušali popraviti pri lokalnem mehaniku, če pa ne bo uspešno, pa nas pridejo iskat. Najdemo mehanika, Pokažem mu mesto, kjer spušča hidravlična tekočina. Pravi, da je potrebno variti hladilnik za to tekočino in da ga je treba poslati v Agadir. Po najboljši varianti bi bil avto gotov v soboto – kar pa ni sprejemljivo. Pravijo, da bodo poskušali zalepiti in naj pridemo čez 2 uri.

Pustimo avto in odidemo v mesto na tržnico in na kosilo.

Po dobrih dveh urah prevzamemo avto in plačamo popravilo. Zgleda OK. Nalijemo hidravlično tekočino odpeljemo.

Nadaljujemo po lokalnih cestah Anti Atlasa do kraja Talioline. Pokrajina je zanimiva. Ceste so precej zdelane – očitno so tudi tu imeli probleme z deročo vodo. Skoraj vsi mostovi so porušeni.

Zvečer pridemo do prej ogledanega kampa. Prileže se večerja in vroč tuš.

Drugo jutro pregledam tekočino. Na tleh je par kapljic, v lončku ne manjka nič. Odpeljemo se proti Ourzazatu. Po poti srečamo prodajalca kamnov. Ravno odpira “trgovino”. Ponudi nam čaj, mi pa si ogledamo ponudbo.

Na tleh me zmoti škatla, ki je vsa prelepljena z lepilnim trakom DHL. To nedvoumno pomeni, da je mnogo ponudbe prišlo iz Kitajske. Poslovimo se in gremo dalje.

Želimo si ogledati znameniti grad, ampak izvemo, da je zaprt zaradi poškodb ob potresu.

Mimogrede dobimo še šolsko uro zavezovanja tradicionalnega pokrivala.

Z lokalnim vodičem (ki se nam ponudi) si ogledamo staro vas okoli gradu.

Nato nas še odpelje v trgovino, kjer predstavljajo lokalno delo Berberov. So zelo prijazni, ponudijo nam tudi čaj.

Ampak na koncu se vse konča v trgovini, kjer prodajajo preproge in ostale izdelke.

Ko odidemo iz trgvine (seveda z nekaj nakupi), še lokalni vodnik zahteva 10€. Plačamo mu in odidemo. Ker je v Ourzazatu največja solarna elektrarna, si jo želim ogledati. V navigacijo vnesem koordinate. Sledim začrtani poti. Na izhodu iz zadnjega krožišča me ustavi policaj. Spet zahteva dokumente, vozniško, prometno…. Obrazloži, da sem naredil prometni prekršek, ker sem prevozil Stop zanak v krožišču. Nič ni pomagala obrazložitev, da pri nas Stop znakov v krožišču ni. Oglobi me za 400 DH. Ne da se prepričati, da bi nas samo opozoril. Očitno ima Marok v državnem proračunu veliko luknjo, ki jo polnijo s kaznimi od turistov. Upam, da bodo denar pametno porabili.

Do elektrarne ne moremo, saj je že na odcepu pisalo, da je dovoljen dostop samo za pooblaščene. Nismo izzivali usode in smo se kar odpravili v kamp, kjer smo prenočili. Po poti smo se ustavili še pri filmskem studiu, A so ga ravnokar zapirali.

Naslednji dan se odpeljemo proti prelazu Tiz¨n Ticka. Cesta je sicer lepo urejena, na strmih delih je tripasovna. Name ni naredila nekega posebnega vtisa, čeprav je pokrajina lepa in zanimiva.

Na drugi strani – skoraj že v dolini, gremo na prečno cesto – saj imamo ta dan namen obiskati Cascade Ouzoud. Zanimivo je, koliko mladih je v Maroku (Afriki?). Ko gredo iz šole, je slika takšna:

V nadaljevanju je lokalna cesta je precej polna motoristov in do skrajnosti naloženih kombijev. Pokrajina pa je lepa in zanimiva.

Ko pridemo nazaj na večjo cesto, se peljemo v prvo mesto ob poti – da bi pojedli tajine. Najdemo lokal, ker to ponujajo in naredimo usodno napako – ne vprašamo po ceni. Postrežejo nam – vilice in noži zgledajo umazani, zato kar z malimi žličkami (ki smo jih razkužili na dnu tajina) pojemo jed. Je še kar dober in precej velik. Na koncu nam postreže še čaj. Ob računu pa smo res presenečeni, saj zahteva 180 DH. Ne popusti, tako da plačamo in odidemo dalje.

Do kaskad pridemo v zgodnjem popoldnevu. Že na vhodu se začnejo vabila za parkiranje, vodenje….Nismo se dali prepričati. Odidemo najprej v kamp, tam pustimo avto in se peš odpravimo nazaj kakšen kilometer do slapov. Sami najdemo pot. Ob poti nas pozdravijo tudi opice, ki so željne kakšnega priboljška.

Slapovi so lepi – še kar vodnati – glede na to, da je tu letos res velika kriza za vodo.

Kamp je prijeten. Topla voda se prileže in hitro zaspimo.

Naslednji dan je za moje punce (ženo in sestro 🙂 ) že zadnji dan. Odpeljemo se proti Marakešu. Ob poti v obcestni oljarni kupimo še nekaj olivnega olja. Pokažejo nam postopek predelave olja. Ob koncu napravimo še spominski posnetek.

V Marakešu si želimo najprej ogledati znamenit vrt. Ko pridemo do vhoda, je vrsta za karte dolga vsaj 200m. Pravijo, da je najbolje, če si vstopnico za točno določeno uro vhoda kupiš po spletu.

Opustimo namero, ter se odpravimo v Medino. Prej ogledano parkirišče je zasedeno, zato pa parkiramo kar ob cesti. Ko želimo izvedeti, koliko parkiranje stane, dobimo odgovor od parkirnega mojstra, da je free.

V Medini je strašna gneča. vsi želijo nekaj prodati. Ob pogledu na vso meso, ki visi ali pa tudi leži po pultih in tleh te mine, da bi ga še kdaj jedel. V ozkih koridorjih hodijo kolone turistov, med njimi (nami) se vozijo kolesarji, mopedisti, tricikli, osli…. Če samo dvigneš telefon, da bi kaj fotkal samo slišiš “No foto!”, če pa je kaj bolj posebnega – recimo kobre in kače, pa zahtevajo “Paper money!”

Moram priznati, da me je vse skupaj zelo razočaralo. Počutiš se kot denarnica na dveh nogah. Vse se vrti samo okoli tega, kdo in koliko denarja bodo spravili od vsakega turista. Moj taveliki Nikon je kar ostal v VanEku, čeprav sem si nameraval vzeti drug dan ali dva za foto shutting.

Ogledamo si še fotografski muzej, ki je zanimiv. Na terasi muzeja spijemo čaj in si ogledamo veduto mesta od zgoraj.

Ko pridemo do parkirnega prostora in se vkrcamo, vidim od daleč parkirnega mojstra kako teče proti nam. Ne čakam ga, saj je prej dejal, da je parkiranje “free”. Ko odpeljem mimo njega, jezno udari s pestjo v bok avtomobila.

Za zadnji skupni večer poiščemo kamp v bližini letališča. Punci morata bit na letališču ob 13. uri. Do kampa, ki ima v P4N oceno skoraj 5, pelje razdrapana cesta mimo revnega dela Marakeša. Ljudje gledajo neprijazno, otroci prosjačijo, mladci dvigujejo srednji prst. Prav srhljiva izkušnja. Ko pa prideš v kamp, pa si želijo iti visoki turizem. Bazen, foteli ob bazenu, šampanjec, jakuzi…. V ceno kampa je vključen tudi jutranji kruh v neomejeni količini.

Zjutraj dobimo dva koščka kruha velikosti 10 cm. To je to – pa čeprav smo trije. Pravijo, da je 2 za parcelo. Ko plačamo račun, je ta za 50 DH večji, kot bi moral biti. Pritožimo se in vrnejo nam denar. Brez opravičila. Svoje občutke sem opisal tudi v komentarju P4N. Upam, da bodo komu koristili.

Malo pred dvanajsto se odpravimo proti letališču. Navigacija pravi, da bomo potrebovali 30 minut. O groza. Pelje me čez obrobna naselja revnega dela Marakeša (ne bi si želel, da bi se avto tu pokvaril), potem v Medino med mopediste, kolesarje in osle, pa čez center mesta…. Gneča je nemogoča. Na letališče pridemo skoraj po eni uri. Punci pospremim do vhoda na letališče. Na hitro se poslovimo – stisk roke, hiter objem – odidejo. Jaz pa ostajam sam. Imel sem v planu, da bom še kak dan v Marakešu, da bom fotkal po Medini. Sedaj pa si želim samo še stran iz tega Marakeša – Vadikeša. Čim dlje stran. Na hitro še obiščem Marjane center, kjer nakupim potrebno, natočim gorivo in se odpravim ven iz tega mesta. Spet me navigacija pelje čez center, mimo parkirišča, ki ga včeraj nisem plačal. Upam, da me parkirni mojster ne vidi. Mimo kraja, kjer smo pojedli predragi tajin, mimo desetine krožišč s policijskimi kontrolami…