30.11.2023
Danes bi lahko postal dan, ko bi se najina potepanja lahko precej zakomplicirala oziroma bi se lahko zgodilo, da jih sploh ne bi bilo več..
Ker je za prihodnje dni napovedano pravo zimsko vreme, sem kot dober gospodar želel spraviti najinega VanEk-a na varno pod streho, kjer bi mu bilo prizaneseno sneženje in deževanje. Na hitro sem mu zjutraj očistil sneg iz vetrobrana in ga želel prestaviti “eno nadstropje nižje”. Ker to nisem delal prvič, se nisem dosti ukvarjal s čiščenjem in pripravo. Kot po navadi sem pričel manever zadenjske vožnje do nadstrešnice. Ker smerni kol postavljam že kakšno leto, sem tudi tokrat peljal na pamet – z mokrimi šipami po mokri travi. Na pol poti sem čutil, da je zadnji del zdrsnil. V trenutku sem obstal, odprl vrata in – groza – zapeljal sem s travne ceste v rob pod cesto. Teren je bil danes še posebej razmočen. Samo enkrat sem poskusil speljati naprej. Brezuspešno. Vedel sem, da karkoli naredim, bom zadevo samo še poslabšal. V najslabšem primeru lahko kombi zdrsne še bolj v rob in se prevrne na bok.
Odrešilna bilka je bil sosed Niko. Pokličem ga in mu obrazložim situacijo. Dobrovoljno obljubi, da bo prišel čez eno uro na pomoč.
Pride z velikim traktorjem. V VanEk-a montirava vlečno palico, in ga prikleneva na verigo. Niko ga z občutkom počasi potegne nazaj na cesto. Hvala Niko za pomoč.
Odvali se mi kamen s srca, saj je kombi spet na varnem in ravnem terenu.
Ni treba daleč, da se zgodi nesreča. Na srečo se je vse srečno končalo. Ostala je izkušnja, da se še tako enostavne stvari ne smeš lotiti na hitro.
