Sicilija 2024

6.6.2024 –

Začelo se je tako kot po navadi, popoldan – 6.6.. Po primorki se zapeljeva do Nove Gorice, kjer dotočiva poceni nafto. Prenočiva v kraju Ceggia v bližini Benetk. Drug dan greva v San Donna di Piave, kjer sem pomladi, ko sem se vračal iz Maroka našel trgovino z dobrimi grisini.

Nadaljujeva proti Genovi. Par deset kilometrov prej si privoščiva še pozno kosilo.

Okoli 17.30 prideva pred Genovo. Že kak kilometer pred cestninsko postajo se vse ustavi. Nimava točne GPS lokacije, saj jo nisem pripravil, ker sem zaupal spominu. V Genovi vse stoji. Pomikamo se po polžje. Na momente ima človek občutek, da sva parkira, saj se po 5 minut ne zgodi ničesar. V upanju da imava časa dovolj, sva dokaj brez skrbi. Ampak ura se pomika proti pol osmi. B&L prosiva za točne koordinate, saj sva že dvakrat zgrešila. Malo pred deveto opraviva Check in. Glede na kolono nisva bila edina, ki sva zamujala. Parkirava na trajektu.

Odpraviva se na Sky deck (prostor brez kabine) in se namestiva za spanje. Ker je prostora dovolj, je spanje prijetno.

Sobota – 8.6.2024

Zjutraj se zbudiva šele ob pol devetih. Zunaj je sončen dan in popolnoma mirno morje. Ladja Excelsior pluje s 23 vozli in dela brazdo proti Palermu.

Dobro uro pred voznim redom zagledamo Sicilijo.

Prvi vtisi o Palermu so pričakovani. Ogledala si ga bova na koncu poti. Nadaljujeva do mesta za prenočevanje, ki je vzhodno od Palerma.

Skopava se v morju, ki ima dobrih 20 stopinj.

Nedelja – 9.6.2024

Zjutraj naju preseneti množica ljudi. Imajo organizirano tekaško prireditev.

Pogledava start, nato pa se sprehodiva do bližnje plaže, ki čaka nedeljske obiskovalce.

Nadaljujeva do mesta Cefalu. Spet se pokaže za dobro, da imava s sabo kolesa. Ogled mesta je tako bistveno hitrejši. Mesto je zanimivo – stisnjeno ob strm hrib, na katerem kraljuje grad. Ozke ulice so prav simpatične. Tik pod skalo je impozantna cerkev. Na žalost je mesto in njegove plaže turistično zelo oblegano in kar hitro ga zapustiva.

Po avtocesti, ki je polna predorov in viaduktov nadaljujeva do mesta Milazzo. Mesto je izhodišče za Eolske otoke. Najdeva mesto za prenočevanje.

Ob 20.30 je zunaj še vedno 35 stopinj. Izgleda, da naju spet čaka vroča noč. Hlajenje pač ob ugasnjenem avtu na žalost ne deluje.

Ponedeljek – 10.6.2024

Danes si ogledava mesto in preveriva vozne rede za jutrišnji obisk Eolskih otokov. Vodenih izletov ni, zato bova verjetno izbrala kar redno linijo. Kot načrtujeva, bova obiskala samo otok Vulcano.

Mesto Milazzo je polno novogradenj in na zahodni strani rta ima nepregledne peščene plaže, ki čakajo najemnike brezštevilnih apartmajev.

Seveda se med ogledom okopava in izkoristiva skoraj prazne plaže.

Torek – 11.6.2024

Vstaneva ob 6:00, kar ni normalen čas za naju. Odpravljava se namreč na otok Vulcano in imava hidrogliser ob 7.00.

V dobrih 45 minutah nas pripelje na otok. Vreme je odlično, dobrih 23 stopinj ob 8h. Po hitrem zajtrku se odpraviva najprej na vrh vulkana. Z višino se pogledi lepšajo, iz hriba pa se prti vrhu tudi že začenja kaditi.

Pot je peščeno mehka – res kot bi hodil po pepelu. Ko pridemo na rob kraterja, se pokaže krater v obliki srčka. Precej diši po žveplu, ampak hoja še ni naporna, čeprav se žveplo že čuti v pljučih.

Ko se vrneva z vulkana, se prileže kopanje na črni plaži. Mivka v zalivu je res črna, zato je kar precej vroča za hojo.

Na drugi strani je zaliv, ki ima žveplene vrelce, zato je voda belo prosojna.

V bližini je tudi žvepleno blato. Teperatura blata na dnu je po oceni več kot 45 stopinj. Kar pošteno peče v podplate. Potrebno je poiskat področje z manj mehurčki. Tu je hoja vzdržna.

Je pa zemlja zelo rodovitna, kar domačini s pridom izkoriščajo.

Pred odhodom obiščeva še zanimiv žveplen hribček v bližini pristanišča.

Sreda – 12.6.2024

Zjutraj naju obiščejo policisti in nama vljudno povejo, da prostor kjer parkirava (in spiva že tri dni) ni namenjen kampiranju. Dobro, da so prišli šele danes, saj čez dobro uro odideva proti Taormini. Obeti za obisk mesta niso dobri, saj obljubljajo parkirnino 40€ za uro parkiranja, pa vozovnica za gondolo…. Taormina je najdražje mesto na Siciliji.

Parkirava v mestecu Mazzaro pod Taormino. Najdeva parkirni prostor, ki je free. Najdeva tudi potko do Taormine, ki je tudi free. Sicer je precej strma in narediti je treba dobrih 200 višincev. Mesto je prijetno živahno in polno ozkih uličic, kjer ponujajo vse mogoče stvari.

Amfiteater je res veličasten in vreden ogleda.

Odločiva se še za dodatnih 200 višincev in greva do gradu. Z višino so pogledi še lepši. Na mesto, celo riviero in na goro Etna, ki se sramežljivo skriva v meglkicah.

Nazaj grede obiščeva še znameniti trg IX. aprila, ki je poln turistov.

Za ta dan končava in se odpraviva domov do zaslužene večerje in počitka.

Četrtek – 13.6.2024

Preden zapustiva Taormino, se odločiva za hitro kopanje ob otočku Isola Bela. Otoček je naravni park zaščiten od Unesca.

Najina današnja destinacija je soteska Alcantara. Dobrih 25 km oddaljena od Taormine in skoraj ob poti.

Presenetijo res zanimive skalne formacije. Voda je precej mrzla in nikjer ne piše, da jo je potrebno gaziti. Ampak osvežitev je prišla kar prav.

Končna današnja destinacija je Etna. Na centralnem parkirnem prostoru bova počakala jutro. Že danes pa sva se sprehodila po čudovito nenavadni okolici. Obiskala dva manjša kraterja in občudovala rože, ki izstopajo v kontrastu na črno zemljo. Sprašujem se, kaj lahko jutri vidiva še več?

Petek – 14.6.2024

Zbudiva se na višino skoraj 2000 m v sončno jutro. Po zajtrku želiva plačati parkirnino, a ni nikogar. Da si privoščiva čim več Etne, odideva peš proti gornji postaji gondole. Pot je lepa. Postajo doseževa v dobri uri.

Gorski avtobusi že željno pričakujejo turiste, da ji odpeljejo na skoraj 2800 m višine,

Midva jo mahneva peš po pokrajini, ki meji na fantastiko. Črne gore, črn pesek, črne skale. Lahko slišiš zgodbe, lahko bereš bloge – ampak to je res treba doživeti. Ves čas pa nas opazuje Etna.

Doseževa mesto, kjer ustavijo avtobusi. Po zložni poti gremo bliže vrhu – do dveh kraterjev, ki sta že precej časa neaktivna in primerna za ogled navadnih smrtnikov. Vseeno dosežemo višino 2900 m.

Turisti se vrnejo do postajališča, midva pa jo ubereva po bližnjici nazaj proti dolini. Še prej se zahvaliva Etni za lepo vreme z malo vetriča.

Pot nazaj je enostavnejša, saj veljajo pravila spusta po melišču. Po poti občudujeva še cvetoče “vrtove” sredi črne pokrajine.

Še pogled nazaj proti vrhu. Res, danes sploh nismo zavonjali žvepla, saj je vetrič pihal ves čas od nas stran.

Pri spustu se spet pokažeta fotogenična “vulkančka” in ne morem si kaj, da jih nebi ovekovečil še enkrat.

Na parkirišču ugotoviva, da avto ni motil nikogar. Torej za obisk Etne nisva zapravila niti evra.

Ko se spuščava proti Catanji vidiva ogromno lave, ki je ostala od zadnjega večjega izbruha. Jasno se vidi pot lave in količina, ki je potovala več kot dva kilometra po pobočju. Ob takih prizorih se človek zave svoje majhnosti.

Zaželiva si morja, zato si najdeva prenočišče ob morju. Zelene alge so zanimive, vendar so samo na robu zaliva. Plaža je mivkasta, čeprav ni preveč čista.

Sobota – 15.6.2024

Ta dan nameniva ogledu Sarakuse. Najdeva parkirišče, ki je free. Zapreževa kolesa in se odpraviva v stari del. Občudujeva trge in ozke uličice.

Obvoziva ves polotok, si ogledava Castelo Maniace na rtu, Arhimedov muzej samo od zunaj, trg Duomo in razvaline Apolonovega templja.

Obiščeva še tržnico, ki zelo spominja na Maroko. Prodajajo vse, tudi meso in ribe.

Zapustiva polotok in se nameniva še v Parco Archeologico Neapolis. Arheološki park Neapolis je najbolj obiskano arheološko najdišče v Sirakuzah, kjer si je mogoče ogledati najpomembnejše ostanke starogrškega in rimskega mesta. Danes je arheološko območje Sirakuze uvrščeno na Unescov seznam svetovne dediščine. Grško gledališče, rimski amfiteater, starodavni kamnolomi, Dionizovo uho, Hieronov oltar so le nekateri spomeniki, ki jih najdemo v tem velikem zelenem območju, ki se nahaja na vhodu v sodobno mesto Sirakuze.

In še stari amfiteater, ki je v prvotnem stanju.

Za danes sva končala. Najdeva prenočišče nedaleč od Sirakuze.

Nedelja – 16.6.2024

Zjutraj raziščeva zaliv pod mestom prenočevanja. Sicer je malo težak dostop, a je vreden truda. Pozneje prebereva, da je ta del obale raj za snorkljanje, potapljanje in podvodni ribolov.

Današnji plan je ogled mesta Noto. Mesto ima kar 18 cerkva. Ima menda tudi najboljši sladoled na svetu. V mesto se – tako kot po navadi – zapeljeva s kolesom. Ozke strme ulice niso preveč primerne za raziskovanje z avtomobilom.

Pozornost pritegnejo zanimivo pobarvane stopnice.

Izkoristiva še ogled s turističnim vlakcem. Med vožnjo ogledujemo glavne znamenitosti. Vidi se, da je bilo to premožno mesto, saj meščanske hiše krasijo bogati balkoni.

Imava srečo, saj je ravno ta dan razstava starih Fiatov 500 in ostalih italijanskih starodobnikov.

Obiščeva še slaščičarno Cafe Sicilija, kjer bi naj imeli najboljši sladoled na svetu. Naročiva sladico in sladoled. Res je vse božanskega okusa, tako da se šele na sredini pokušine spomniva, da bi bilo treba postreženo tudi ovekovečiti. A žal je bilo za fotografijo že prepozno.

Po končanih ogledih imava sprva namen iti v Raguso, a se po poti premisliva in spet prenočujeva ob morju. Kopanje v morju, ki ima dobrih 22 stopinj se pred večerjo in spanjem res prileže.

Ponedeljek – 17.6.2024

Zjutraj sva se zbudila v sončno jutro. Ugotovila sva, da na Siciliji še vedno prakticirajo randije na bolj osamljeni mestih. Ponoči je bilo kar nekaj “prometa” okoli naju. Ampak se nismo motili.

Ubereva pot proti Ragusi. Mimo Modice, kjer napraviva samo nekaj fotk. Mesto slovi po čokoladi, a nimava časa za raziskovanje treh mest v enem dnevu.

Mesta so si podobna. Ozke ulice, lepi balkoni. Mogoče si kraj ogledava kdaj drugič.

Nadaljujeva proti Ragusi. Mesto je razdeljeno na dva dela – gornji in spodnji. Gornji je nov, spodnji pa je starejši.

Ogledava si glavno cerkev in občudujeva njeno notranjost.

Nato se s turističnim vlakcem odpeljeva po mestu. Ogledujemo si ostale cerkve (v kraju jih je sigurno več kot 20) in se vozimo po ozkih ulicah.

Temperature so blizu 33 stopinj. Nadaljujeva proti mestu Caltagiorne. Mesto je znano po keramiki. Vseh 150 stopnic cerkve Santa Maria del Monte krasijo keramični okraski.

Mesto je polno butikov, kjer izdelujejo keramične okraske.

Nekateri primerki so celo v naravi velikosti

Zvečer se zapeljeva mimo kraja Gela in najdeva mirno mesto za noč – spet čisto ob morju s kilometri mivkaste plaže. Tokrat sva tako “od roke”, da vso noč ni niti enega randija.

Torek – 18.6.2024

Na poti do Agrigenta je polno rastlinjakov, kjer pridelujejo zelenjavo, sadje in grozdje. Od daleč zgleda, kot da je vse pokrito s snegom.

Dolino templjev najdeva zelo hitro, saj so locirani preden prideš v mesto. Ker je to važna turistična destinacija, je polno turistov. Pri vhodu je potrebno prtljago celo poslati pod rengen.

Templji so res veličastni in vredni ogleda, čeprav je temperatura presegla 33 stopinj.

V kmpleksu se sprehodiva še čez lepo urejen vrt.

Nedaleč stran pa je mesto Agrigento. Glede na zunanje temperature se odpoveva pregledu mesta.

Pri tako visokih temperaturah si zaželiva. kopanja. Planirava, da se bova ohladila pri Scala dei Turchi, ki so v bližini. Najini plani se niso uresničili, saj je bila parkirnina nesramno draga. Iz razgledne točke narediva spominske fotografije, nato pa nadaljujeva.

Ko želiva poiskati prenočitev s P4N, ta ne deluje. Po dolgem času sva se morala znajti na svoj način. Navkljub vsemu, najdeva prostor v prijetni ribiški vasici.

Sreda – 19.6.2024

Danes sva se odločila, da bova imela bolj dopust. Ogledala sva si tri znane plaže. Na prvi – Bertolino – sva se kopala. Všeč so nama bili okrogli kamni.

Naslednja je bila Porto Palo in Lido Fiori, pa sva si samo ogledala. Mivkaste plaže niso preveč po najinem okusu.

Ogledava si še mesto Castelvetrano. Ima nekaj cerkva in trgov, a se vidi, da ga turisti bolj redko obiščejo. Razen glavnega trga bi bila potrebna marsikatera obnova in generalna čistilna akcija.

Na poti proti mestu Trampani, poiščeva parkiranje za konec današnjega dne. Pri svetilniku.

Četrtek – 20.6.2024

Nadaljujeva do mesta Trapani. Imava namen obiskati Egadske otoke. Malo raziščeva sceno okli prevoza, in izbereva kar mini križarjenje naslednji dan. Hidrogliserji so kar precej dragi.

S kolesi se odpeljeva po mestu in si ogledava glavne znamenitosti.

Ker je dneva še precej, greva na skrajni severo zahodni del otoka – na rt San Vito di Capo. Tu bi naj bila najlepša plaža na Siciliji. Kot vse “najlepše plaže na Siciljiji” tudi ta malo razočara – mivkasta plaža in nepregledna množica kopalcev. Sprašujeva se, kako je tu v polni sezoni.

Greva nazaj proti Trapani-u in se utaboriva. Opažava že nekaj dni, da je v zraku dosti saharskega peska. Letos naju kar naprej nekaj opominja (le kaj?).

Petek – 21.6.2024

Mini križarjenje na otoka Favignana in Levanzo. Vzdušje je prijetno, vreme tudi. V dobri uri pridemo na otok Favignana. Malo se sprehodimo po mestecu, gremo na mestno plažo in mineta dodeljeni dve uri.

Nadaljujemo proti otoku Levanzo, ki je v neposredni bližini. Pozdravi nas z modro obarvanimi okenci in turkizno barvo morja.

Spet se sprehodimo po mestecu, ki je zgolj namenjen turizmu.

Nazaj grede se ustavimo še na kopanje z ladje – kdor to želi in na kosilo. Proti večeru se vrnemo nazaj v matično luko. Preostane nama še zadnja noč na Siciliji. Odpeljeva se proti Palermu in po poti najdeva prenočišče. Spet naju pozdravi saharski mrč.

Sobota – 22.6.2024

Dopoldan prideva v Palermo in parkirava v brezplačni dobri senci. Zapreževa kolesa in se odpeljeva na ogled mesta.

Obiščeva še tržnico, bolšji sejem in si privoščiva Arancino – ocvrte kroglice riža z dodatki.

Vrneva se v center starega mesta in se še enkrat sprehodiva v množici ljudi. Privoščiva si še canole in granito.

Popoldan se vrneva do avta, saj se morava pripraviti za plovbo do Genove. Na senčnem in mirnem parkirišču spijeva še popoldansko kavo v “družbi” s policisti, ki so prišli delati nadzor prometa. Nisva jih motila in oni niso motili naju. So se pa dobro skrili za najin kombi ;).

Zvečer se vkrcava na dobrih dvesto metrov dolgo ladjo Spirit, ki izpluje po planu.

Namestiva se v ladijski kabini in po tuširanju, v prijetnem guganju ladje, mirno zaspiva.

Nedelja – 23.6.2024

Čas na ladji mineva hitro. V 22. urah plovbe si jo dodobra ogledava – restavracije, bifeje, trgovine. Res, pravo malo mesto na vodi, ki z 24 vozli pluje proti Genovi.

Prispemo kakšno uro prej. Po izkrcanju v skoraj prazno Genovo, se odpeljeva proti domu. V okolici Brescie najdeva še zadnje prenočišče le par kilometrov stran od AC.

Ponedeljek – 24.6.2024

Po bolj muhastem vremenu se po AC vračava domov. V Sloveniji naju že pričaka sonce. Pozno popoldan prispeva. Doma je videti vse OK, samo narava se je v treh tednih kar precej razrastla. V prihodnjih dneh naju čaka kar precej dela, kljub temu, da so za najino “posestvo” v odsotnosti skrbeli B&L, AA in GS z družino. Hvala vsem trem.

Za zaključek

Sicilija je lep otok. Raznolik. Od vulkanskih otokov, visokih hribov, fantastične pokrajine Etne, kulturno zgodovinskih mest, lepih cest, prijaznih in ustrežljivih ljudi, ki po italijansko nič ne komplicirajo in še vedno hodijo na randije v avtomobile. Nikjer nisva imela nikakršnih problemov. Mafije nisva srečala ;).

Plaže in morje niso dih jemajoči. Ne dajo se primerjati s Sardinijo. Ampak Sardinija in Sicilija sta dva zelo različna otoka. Najbolje je obiskati oba.

Če nimate časa, da bi se posvetili potovanju po škornju – predlagam trajektni prevoz iz Genove do Palerma. Je cenovno ugoden in prihrani 2000 km po italijanskih AC in na oba cilja prideš spočit s približno enakimi stroški.

Na potovanju sva naredila slabih 3000 km, od tega 1500 po Siciliji, ki sva jo obkrožila v celoti.