Maroko in Zahodna Sahara 3. del

25.2. do 13.3.2024

25.2.2024

Ostal sem sam. Punci sta odleteli nazaj domov. Vesel sem, da smo bili vsaj štirinajst dni skupaj. Sedaj se moram malo navaditi na nov način življenja. Žalim si čim prej zapustiti Marakeš. Sem ugotovil, da to mesto res mara keš. Na vsakem koraku.

Moram se odločiti, kako oziroma kam naprej. Ker so v Maroku le velike trgovine take, da veš, koliko kaj stane, se navkljub nedeljski gneči odpravim v Marjane – maroški nakupovalni center. Nabavim kruh in ostale stvari z omejenim rokom (jogurt, kruh…) – tudi eno tortico za razvajanje.  Zapeljem še na bencinsko črpalko. Uslužbenec mi že od daleč maha, kam moram zapeljati. Ko nastavi pipico vidim, da cena ni prava. Zahtevam navaden dizel ne Premium. Z nejevoljo me prestavi na drugo črpalno mesto.

Že prejšnji dan sem razmišljal, kako bi nadaljeval svoje potovanje.  Če bi bil avto čisto OK (ampak ni), bi mogoče šel naproti B&L. Ampak ona dva sta še v puščavi. Počakati bi moral še kar nekaj dni, da bi se lahko dobili kje ne predaleč. Pa tudi ona dva imata ladjo nazaj pet dni za mano in imata posledično več časa za podrobnejše raziskovanje – tudi krajev, kjer smo mi že bili.

Odločitev je padla. Na P4N najdem mesto, kjer lahko brezplačno parkiram, na razpolago imam celo wc in kopalnico v hotelu. Hotelček se nahaja ob naravnem mostu, ki si ga je tudi vredno ogledati. Odpeljem se po cestah, ki sem jih že v soboto prevozil – v nasprotni smeri. Nekje na sredini dnevne poti me ustavi policijska kontrola. Nič nisem naredil napak, ampak njihova pravica je, da te preverjajo. Odprem okno in policist me vpraša, če govorim francosko. Odkimam in rečem, da samo angleško. Malo se pomatra in me vpraša kam grem. Povem mu. Zaželi mi le srečno pot. Mogoče je včasih bolje, če ne znaš njihovega jezika, oni pa ne angleščine. Je konverzacija precej prej končana.

Prispem v kraj Imi-n-Ifni. Parkiram, si malo na hitro ogledam okolico, grem v hotel vprašati za parkiranje. Prijazno mi dovolijo, pokažejo mi še sanitarije.

Odločim se, da bom tu dva dni. Moram si malo odpočiti. Že od 6.2. vozim vsak dan minimalno vsaj po 200 km. Naslednji dan bo dan z 0 kilometri.

26.2.2024

Noč mine mirno, Po zajtrku se pripravim za pohod do naravnega mostu. Saj ni daleč, pa tudi višinskih metrov ni več kot 150. Ampak dan je lep, turistov ni, vodnikov tudi ne. V miru se sprehodim po celi poti, fotkam, malo kaj preberem na internetu.

Po kosilu malo berem, nato grem še na en lokalni hribček, da malo raztegnem noge. Izgleda, da imajo tu namen narediti dinozavrov park.

Ponoči je napovedan dež. Napoved se uresniči. Dežja je premalo, da bi opral umazan avto. Zvečer, ko zunaj pada, naredim plan za naslednji dan. Slepo zaupam navigaciji in drug dan to tudi malo obžalujem.

Med škrebljanjem dežja je spanec prav prijeten.

27.2.2024

Naslednji dan iz spletne strani prenesem en track, po katerem bi naj danes vozil. Lepa panoramska cesta me vodi po Srednjem Atlasu. Pridem do akumulacijskega jezera. Res je v Maroku kriza z vodo, saj je gladina po oceni 40 m prenizka. Zapeljem se čez elektrarno (jez), naredim nekaj spominskih posnetkov in nadaljujem.

Pokrajina je zanimiva, cesta dokaj prazna. Res je, da se je treba izogibati glavnim cestam, saj so stranske veliko bolj zanimive. Pridem do mesta Ouaoumana, kjer bi naj bil največji vodni stolp. Kljub temu, da bi naj bil velik, ga ne najdem. V mestu je semenji dan in na ulicah je ogromno ljudi. Navigacija me pelje po stranskih ulicah in komaj lahko še obrnem. Ne bom iskal stolpa in grem naprej. Spet po lepi cesti in pokrajini.

Na enem križišču kjer bi po moji logiki moral zaviti levo, zavijem desno  kot pravi navigacija. Peljem se dobrih 20 km po zanimivi pokrajini. Naenkrat me Google vodi levo na ozko cestico, ki je sicer asfaltirana. Dvigujem se, razgledi so lepi. Nato me usmeri desno navzdol. Sledim poti in se spuščam do neke vasi, kjer je del ceste odnesla voda. Prebijem se skozi. Nadaljujem po obronku hriba, kjer so pred nedavnim odrinili zemeljski plaz, ki je zasul cesto. Po nekaj kilometrih pridem do glavne ceste, katero sem prej zapustil. Spet sledim poti, ki me usmeri levo. Po dobrih 5 kilometrih pridem na križišče, na katerem sem prej zapustil to cesto. Nato me navigacije pelje do križišča, kjer sem prej želel zaviti levo. Sedaj me pelje v pravo smer. Ogledal sem si krog dolg cca 40 km. A ni mi bilo žal. Opozorim samo, da je kljub navigaciji potrebno uporabiti svojo orientacijo in zdravo logiko. Vsekakor pa je prava papirna avtokarta še vedno zakon.

Preko prelaza se spustim v dolino. Na P4N najdem mesto za spanje. Odpeljem se, toda spet se začenjam vzpenjati. Končam na 1300 m nadmorske višine. Prostor je primeren in za ta dan končam.

28.2.2024

Zjutraj se po obveznem zajtrku spustim v dolino. V mestecu, ki ga prečkam, kupim nekaj sadja. Želim, da mi znesek, ki sem ga dolžan napiše na papir. Napiše 200. Debelo ga pogledam in mu ponudim dlan z drobižem. Vzame par kovancev. Kasneje izvem, da so to neki stari dirhami. Znesek je potrebno deliti z 20, da dobiš pravo vrednost.

Po stranski cesti nadaljujem do mesteca El Ksiba. Tu je narejeno počitniško naselje, ki si ga ogledam. Je prazno in zapuščeno. Kot marsikaj v Maroku – narejeno precej dobro, a ne vzdrževano počasi propada.

Ker so na avtokarti označene v nadaljevanju ceste še zanimivosti in razgledi, nadaljujem do prelaza. Spet sem na 1400m. Ker je dan še mlad in danes nimam namena kam daleč naprej, se odpravim peš po cestici, ki vodi v goro. Si rečem – grem do snega, da vidim, če je v Afriki tudi tak kot pri nas.

Po kakem kilometru poti se za mano pripelje mopedist, mi pomaha in odpelje dalje. Čez kakšne 15 minut se vrne in spet se pozdraviva. Pravzaprav nič posebnega – ampak cesta je gozdna in vodi do grebena, kjer se vidijo neke antene. Po pol ure za sabo zaslišim avto. Pripelje do mene, se ustavi, odpre okno in voznik me prijazno pozdravi. Vpraša od kod sem in kam grem. Povem mu, da se pač malo sprehajam. Aha »for sport« ugotovi. Pove, da je gozdarski inženir in se posloviva. Odpelje ampak po 50m obrne avto in se odpelje nazaj v dolino. Očitno je v tej deželi človek nadzorovan ves čas. Mene to ne moti. Naj me nadzorujejo, če imajo kaj od tega.

Po poti srečam še povprek postavljen Mercedes, odklenjen z odprtim oknom. Nikogar ni v bljižini. Mogoče ga imajo za barikado.

Ko se vračam s prelaza najem mesto, ki se mi zdi primerno za spanje. Parkiram, skuham večerjo, malo pišem na računalnik. VanEk-a še nisem pripravil za spanje, ko ob 22.30 zunaj zaslišim glasove in na cesti vidim modre utripajoče luči. Grem ven z avta in zunaj je en policist in en civil. Vprašata me, če govorim francosko. Odkimam. Samo angleško. Oba se spogledata in obupana začneta z rokami razlagati, da tu ne smem biti, lahko pa grem par kilometrov niže na parkirni prostor. Obljubim, da bom šel. Odidejo. Po desetih minutah, ko sem ravno odhajal, se vrnejo po cesti, zatrobijo in prižgejo modre luči. Odpeljem se do parkirišča in prespim dokaj mirno noč. Sicer je dosti razsvetljave, ampak z zavesami vse uspešno zakrijem.

29.2.2’24

Zjutraj je mrzlo. -2 stopinji. Moram vklopiti gretje, da je vstajanje bolj prijetno. Ampak sonček že sije in kamlu se bo dovolj toplo. Ta dan imam namen pregledati gozdove ceder, obiskati izvir reke Oum el Riba, jezero Lac Ouiouane. Mogoče tam prespati… Navigacija me spet malo heca. Šele tretjič (ko vmes vzamem v roko avtokarto) najdem pravo smer. Ugotovil sem, da če greš v narobno smer (za 180 stopinj), navigacija zračuna tako pot – ne pa najbližjo. Vsak dan se kaj novega naučim.

Do Khenifre grem po glavni cesti. Tu najdem cestico P7306. Po njej pridem na P7311. Cesta je lepa, vodi skozi gozdove ceder, je lepo speljana in vožnja je pravi užitek.

Po kakih 20 km se spusti v dolino, zmanjka asfalta. Vidim, da sem prišel do kraja, kjer izvira reka Oum el Riba – največja maroška reka. Takoj se mi ponudijo, da bodo pazili na avto, da me bodo peljali do izvira reke…. Po izkušnjah oboje zavrnem. Izvir, ki je oddaljen cca 400 m najdem brez problema. Za začetek si pomagam z Mapy-em. Izvir, ki bi moral bruhati vodo iz skal je le majhen potoček. Stranski izviri so močnejši.

Ker ni turističen dan, tudi turistov skoraj ni. Ko se sprehodim do izvira vidim, kako pečejo okrogli kruhek, ki ga kupujemo. Imajo male peči postavljene na zemljo – kot zunanje krušne peči.

Ko pridem nazaj do avta, želi fant ob avtu denar za »watching your car«. Dam mu par dirhamov. Čudno me gleda, a mora se sprijazniti.

Nadaljujem do jezera Lac Ouiouane. Tudi to je skoraj prazno. Ob jezeru zagledam opice. Ko obstanem, izginejo v gozd.

V tem kraju sem nameraval končati današnji dan – a avtokamp, ki to sploh ni, ampak je dvorišče pri gostilni, zahteva 100 DH za prenočevanje. Ko povem, da sem sam, ne odstopajo od cene. Pravijo, da je cena na enoto. Nadaljujem po cesti P7311. Pridem do nomadskih vasi. »Hiše« so narejene iz kolov in folije, ljudje pasejo ovce, osle, koze.

Ob cesti prosjačijo, nekateri prodajajo mleko in jajca. Razmišljam, ali je sploh pošteno, da njihovo življenje jemljemo kot turistično znamenitost in se vozimo nekaj tisoč kilometrov daleč, da to vidimo? Sprašujem se tudi, da če bi se odzval na prošnje po denarju – kaj bi lahko s tem naredil, spremenil. Tudi če bi jim lahko dal dovolj denarja, ne bi s tem naredil nič. Spremenili bi svoje življenje v življenje, ki jih ne bi osrečevalo. To je res začaran krog, iz katerega ne vidim poti.

Cesta se zoži na širino kolesareske steze, ampak poteka skozi lepe cedrove gozdove. Promet je redek in vožnja mi je v užitek

Zvečer pridem do mesta Azrou, kjer najdem kamp za prenočevanje.

1.3.2024

Naslednji dan imam namen iti pogledat mesti Ifrane, ki mu pravijo tudi maroška Švica. Celo mesto ima zidane stavbe s strmimi strehami in sploh ne zgleda maroško. Menda tu pozimi pade kar nekaj snega, zato so strme strehe potrebne. Tu imajo tudi zelo spoštovano univerzo.

Mesto samo prevozim in poslikam kar iz kombija. Nadaljujem do kaskad Ain Vittel, ki so v bljižini.

Najdem jih s pomočjo Geocachinga (iskanje zakladov – tu je eden skrit), parkirni mojster že od daleč maha, naj pridem, ampak odpeljem dalje. Že prej sem ob cesti videl parkirni prostor, ki je sicer kak kilometer proč, a je popolnoma prazen in seveda zastonj. Tam parkiram in se peš odpravim proti kaskadam. Pri uradnem vstopu v park je kakih 30 konjev z vodniki. Turist lahko najame konja ter si iz njegovega hrbta ogleda park. Seveda se odpravim peš. Spet mi pomaga Mapy.

Ko pridem do teh kaskad, sem spet malo razočaran. Vode je malo – kot povsod v Maroku. Kaskade so visoke kake dva metra. Takih »slapov« je v Sloveniji na stotine. Park pa ni slab za prehodit, če te ne motijo preveč smeti, ki jih je na vsakem koraku preveč.

V avtu spijem drugo kavo, ter se po stranskih cestah odpeljem do Fesa. Cesta preči velike sadovnjake. Zanimive so tudi velike  okrogle skale, ki jih je povsod mnogo. Iz njih delajo tudi suhe zidove (škarpe brez veziva).

Pozno popoldan pridem v Fes. Ko iščem vhod v kamp, me ustavi en voznik. Pravi, da ima prijatelje v Ljubljani, da pozna Akrapoviča. Ponudi se mi, da me odpelje do vhoda v kamp. Tam se ponudi, da bi me drug dan odpeljal v Medino po zmerni ceni. Zahvalim se mu za vodenje do kampa in zavrnem vodenje po Medini. Uživam, ko lahko kaj sam najdem.

2.3.2024

Naslednji dan se odpravim v Medino Fes-a. Na P4N najdem parkirni prostor in se spustim v mestni vrvež. Moram priznati, da je tu prometni režim drugačen kot v Marakešu. Po pol ure brez večjih problemov najdem parkirišče in parkiram za 20 DH za dnevno parkiranje. Takoj se mi ponudi vodnik, ki bi mi razkazal Medino. Hvaležno ga odklonim. Pa še spusti ceno, pa vseeno ne popustim. Odpravim se do enih izmed vrat – kakih 500 metrov vstran od parkirišča.

Vrvež ni pretiran, tudi trgovci so bistveno manj vsiljivi kot v Marakešu. Sprehajam se po ozkih prehodih. Resnična je izjava, da si tukaj z GPS-jem ne moreš pomagati. So prehodi in uličice preozke in signala sploh ni. Spuščam se proti dnu medine. Po poti me ustavi fant star kakih 20 let in se mi ponudi, da mi pokaže usnjarne. Najprej zavrnem ponudbo, nato pa mi zagotovi, da on ni »guide« ampak »friend« in da bo to naredil zastonj. Pelje me po labirintu uličic, hodnikov, stopnišč…. Mislim, da tega ne bi nikoli sam našel. Pripelje me na teraso in pokaže razgled na bazene, v katerih strojijo in barvajo usnje.

Smrad – ja ampak ne takšen, kot se ga spomnim iz Tovarne Usnja v Šoštanju (ko je še bila). Res so grozni pogoji dela, ko moški z golimi nogami mencajo kože v bazenih polnih kemikalij in barv.

Nato me fant odpelje v trgovino in mi razkazuje izdelke. Nisem preveč zainteresiran zanje. Sedaj mi pove, da me bo peljal v trgovino z zelišči in olji, ki jo ima njegova mama. Ob vhodu se poslovi in odide. V trgovini imajo precej stvari, ampak meni niso pretirano zanimive. Pozdravimo se, povem, od kod sem in da smo že vse nakupili, ko smo bili še skupaj z ženo in sestro. Niso nič vsiljivi.

Nadaljujem sprehod in na enem izmed trgov pridem do dela, kjer izdelujejo izdelke iz bakrene pločevine.

Brez problemov pustijo fotografiranje. Postopki so res zanimivi. Ampak v Evropi bi take delavnice brez osnovne delovne zaščite zaprli takoj. Tukaj tudi varijo brez varilnih mask, brusijo brez zaščitnih očal, jermenski prenosi so brz zaščit…

Po soncu in občutku najdem pot nazaj do kombija. Malo se spočijem in nekaj spijem. Odpravim se na drugo stran na hribček, na katerem sem prej videl trdnjave. Zanimivi pogledi na mesto Fes iz višine.

Ko se vrnem, se odločim, da grem še enkrat v Medino. Pri drugih vratih najprej naletim na zanimiv vrt z vodometi in jezero.

Sprehodim se po njem, potem pa nadaljujem spet v Medino. Kmalu zaključim in se vrnem do avta. Odpeljem se v isti kamp, kjer sem bil včeraj, izkoristim vročo vodo za tuš in pranje nujnih stvari.

Ko pogledam vremensko vidim, da bo ponoči in jutri deževalo. Pa saj je dobro včasih malo obstati. Ponoči res dežuje, tudi zjutraj občasno pada dež.

3.3.2024

Za ta dan nimam načrtovanega nič posebnega. Trgovina za nujne nakupe in kakšnih 50 km do spanja za drug dan. Ker imam čas, se odločim še, da bom raziskal »alkoholni« trg v Maroku. Alkohol prodajajo samo v trgovina Carrefour. To je trgovski center kot City center. Trgovina, kjer prodajajo alkohol pa je še kar skrita, brez reklam in se imenuje The Cave. Presenečen sem, ker sem pričakoval precej višje cene. Za naše pojme so cene normalne.

Kupim dve buteljki maroškega vina in se odpeljem. Parkiram pri Mustafu – tako ga imenujejo na P4N.

Prostor je ob malem gostinskem lokalu. Z Mustafom se samo pozdraviva in vprašam ga za dovoljenje, če lahko prespim. Z veseljem me sprejme.

Ko sem se pripeljal, sem videl, da je ob cesti polno ljudi. Odpravim se peš nazaj v upanju, da pojem kakšen tajin. Na žalost brez uspeha, saj prodajajo samo gradbeni material. Od lokalov pa je samo kafič. Malo grem še po mestecu, a ni nikjer kaj zanimivega. Vrnem se nazaj in se pripravim za spanje. Že par noči raztegnem oba jogija, tako da je spanje prav super.

4.3.2024

Noč je relativno mirna, čeprav je blizu cesta. Zjutraj nadaljujem po planu. Danes je na vrsti NP Tezekka- Kot sem se sedaj že navadil, se izognem večjim cestam in se peljem po lokalnih. Cesta se vije ob obdelanih poljih, potem zavije v gore. Vzpenjam se ob akumulacijskem jezeru, kateremu tudi primanjkuje vode.

V daljavi zagledam zasnežene vrhove. Na karti vidim, da so visoki preko 3000 m. Moja cesta pa se vije od 1000 do 1500 m visoko. Vožnja je prijetna, čeprav je cesta na momente kar slaba.

Na splošno ugotavljam, da v Maroku izredno dosti cest popravljajo. Bo zanimivo videti čez par let, kako bo. Danes sem opravil pot dolgo cca 100 km, za katero sem potreboval dobre štiri ure. Najdem prostor za današnji konec, ki sem ga prej izbral na P4N. Je sicer lep prostor, a je 5 km od glavne ceste po razmeroma slabi in blatni cesti pa še brez mobilnega signala je.

Ker sedaj trenutno potujem sam, zaradi varnosti odidem do prve vasi, kjer parkiram pred hotelom.

Nad vasjo zagledam prijeten skalni vrh. Preverim na Mapy in vidim, da je nanj celo speljana pot. Brez dolgega razmišljanja se odpravim in po slabi uri stopim na 1828m visok vrh. Skala mi je domača, saj je bela in apnenčasta. Razgled je lep na vse strani.

Ker je precej vetrovno, se vrnem nazaj. V vasi vidim precej psov. So sicer prijazni in mahajo z repom. Ob avtu jih je takoj 5. V hladilniku najdem mleko, pa ko kuham večerjo, nasujem malo več riža, ki jim ga potem razdelim.

To je podobno kot pri nomadih. Imam premalo zalog v avtu, da bi lahko nasiti vse. Ampak dam, kolikor jim lahko dam. Ker vas leži na slabih 1500 m, je zjutraj spet hladno in moram vključiti gretje (pa saj zato ga pa imam).

5.3.2024

Po zajtrku se odpeljem poriti novemu dnevnemu cilju.   Danes bom dosegel svojo najvzhodnejšo točko poti po Maroku.

Ko se spustim v dolino, se pokrajina drastično menja. Spet postane vse rjavo, hribi brez zelenja, reke so popolnoma suhe. Ko se vozim po lokalnih cestah, imam spet občutek, da sem v puščavi. Srečam celo spet kamele.

Najdem prostor ob jezeru, ki za čuda ni suho. Ker hidravlika spet čudno tuli, jo malo pregledam. Spoj, ki so ga »popravili« v Maroku, ne drži več. Nekaj improviziram. Bom videl jutri kako bo.

Če me ne bodo pregnali Gendermarie Nacionale, bo noč ob jezeru mirna.

6.3.2024

Noč je bila srhljivo tiha in temna. Niti veta ni bilo. Zjutraj me pozdravi vzhajajoče sonce. Hitro opravim vse jutranje opravke, nato pa se grem spet vozit. Danes imam po planu slabih 200 km. Avto je Ok. Ni slabše kot včeraj. Mogoče je celo malo boljše. Vozim proti severovzhodu. Pokrajina se počasi spreminja, zemlja postaja rdeča, ob poti vidim namakane njive.

Danes zaenkrat vozim po cestah N (nacionalne), zato kilometri hitro minevajo. Ko je že več kot polovica načrtovane poti za danes za mano, spet odidem na lokalne ceste. Še malo, pa bom spet ob Sredozemskem morju. Skoraj mesec dni je že, ko sem ga zapustil. Danes je tudi točno en mesec, od kar sem odšel od doma.

Cesta se še enkrat vzpne, nato pa se strmo spusti proti morju. Sredozemsko morje pozdravi z modrino, ki ga premore le to morje.

Želim priti do kake plaže, a je v Maroku vsa morska obala vojaško nadzirana. Tako severna ob Sredozemlju kot zahodna ob Atlantiku Do morja ne moreš priti neopažen. Opazovalnice so tako na gosto, da iz ene vidiš drugi dve na vsaki strani.

Ob cesti vidim smerno tablo za Cala. Zavijem in pridem do mivkaste plaže. Ko izstopim iz avta, je ob meni že človek, ki se prijazno smehlja in pozdravlja. Malo se pogovoriva. Povem od kod sem. Pove, da je vojak, čeprav ni v uniformi. Vidim, da je poleg obale vojaška čuvajnica. Povem mu, da ne bom ostal čez noč.

Pot me pelje mimo kraja Ajdir. Veliko mesto, mnogo novih stolpnic. Cela naselja. Gneča je že danes in sprašujem se, kako je tukaj ob turistični sezoni. Mesto si ogledam le iz avtomobila. Na koncu naredim še par fotografij plaž, preden se spet vzpnem.

Pot me vodi spet malo bolj v notranjost. Moram reči, da me obala ni preveč očarala. V nekem mestu ki ga srečam po poti grem na trg še po zelenjavo in sadje, nato pa nadaljujem do predvidene lokacije v NP Al Hoceima. Prostor, ki pa je spet čisto ob morju ni preveč intimen, zraven je vojaška čuvajnica. Pomaham stražarju, kateri mi veselo pomaha nazaj. V tem delu Maroka spet vsi pozdravljajo in odzdravljajo in so te veseli, ko te vidijo. Če je le možnost, bi se radi pogovarjali. Ampak angleščina je tu bolj neznana.

Na hribu nad parkiriščem vidim staro utrdbo. Da malo pretegnem noge, se vzpnem. Ob vhodu je spet vojaška čuvajnica, vhod pa je zaprt z ograjo. Skomignem in se vrnem nazaj. Ko gledam iz parkirišča nazaj gor, vidim ljudi, ki hodijo okoli utrdbe. Ponovno se vzpnem in vidim, da je pri vhodu čuvaj (ki ni vojak). Prijazno mi odpre vrata in me spusti za ograjo. Ogledam si utrdbo, katere obnovo je častilo ameriško veleposlaništvo v Maroku.

7.3.2024

Zbudim se zgodaj. Že pred sedmo. Takrat je tukaj še trda tema. Vseeno vstanem, saj mi prostor ker parkiram ni pretirano všeč. Ob 8h že krenem dalje. Tokratni cilj je Modro mesto – Chefchaouen. Do tja imam skoraj 200 km. Ne grem po obalni cesti, saj želim obiskati še gorovje Rif. V dobre pol ure se dvignem na višino 1600 nm in temperatura pade na 7 stopinj.

Pogledi so lepi, a je vseeno potrebno biti pozoren na cesto. Sicer je cesta tipa N – nacionalna – ampak brez problema najdeš luknjo, ki je 20 cm globoka in pol x pol metra velika. Sprva se mi je zdelo, da navigacija pretirava, saj je izračunala čas 3.50h za 170 km. Ampak porabil sem malo manj kot 5 ur. No – obvezne dve kavici skuhane »doma«. Cesta se vije ves čas v višini od 1300 do 1800 nm. Precej je vetrovno. Doživim tudi meglo z vidljivostjo pod 20m. Kaj vse mi bo pokazala Afrika. Prav trudi se, da bom doživel vse – od peščene puščavske nevihte, temperatur skora 40 stopinj, pa prenočevanje pri -3 stopinjah, meglo, dež, veter, valovi…

V tem delu Maroka pridelujejo konopljo – indijsko. Imajo jo 73.000 hektarov. Ampak žetev je že mimo in vidim samo lepo urejene površine, ki bodo kmalu spet gostile dragocen pridelek.

Pridem do Modrega mesta.

Spet me gneča v mestu skoraj odvrne in ima me,  da bi šel kar dalje. Ampak premislim si in parkiram na plačljivem prostoru za »over night«. Ko pogledam vremensko vidim, da lahko pričakujem dež čez štiri ure. Ravno prav. Sprehod po Medini in malo spominskih fotografij.

Kupim še kruh in se umaknem v avto ravno takrat, ko začenja deževati. Sprehoda je bilo ravno dovolj, da sem videl vse, kar me je zanimalo. Tokratni popoldan bom imel za počivanje. Dež pridno umiva VanEk-a jaz pa z grozo ugotovim, da imam parkirni prostor sredi velike luže. Pa še gneča je skoraj tolikšna, kot na trajektu. Pravzaprav sploh ne morem iz avta. Najdem način, kako iz zadnjega dela pridem v sprednjega, brez da stopim na tla. Iz sprednjega dela vzamem še nujne stvari – JBL zvočnik in nekaj kablov za telefone. Bom imel pač filmsko popoldne. Saj že dolgo nisem bil popolne prost.

Skuham si večerjo, spijem kozarec maroškega vina kupljenega v Carrefour-ju in za lahko noč pogledam še en film.

8.3.2024

Danes je pravzaprav zadnji dan, ki ga še imam za oglede. Nimam kakih posebnih planov. Predvsem moram priti do bližine pristanišča Tanger Med. Napovedan je dež – danes in jutri.

Od Modrega mesta do današnjega prenočevanja kar ob avtocesti ni daleč. Mimogrede si pogledam še eno akumulacijsko jezero.

Na cilj pridem že malo čez opoldne. Malo dežuje in piha kar močan veter. Malo dremam, malo berem. Potem pa se vreme nekako popravi in začnem misliti, kaj je kaj zanimivega v Tangerju. Striček Google mi ponaga. Neptunova jama je že zaprta, svetilnik na meji sredozemskega morja in Atlantika pa je zanimiva destinacija. Še je čas, da si ga ogledam in do tja ni več kot slabih 50 km. Prestavim se za volan in grem na pot.

Po AC pridem čisto do Atlantika, katerega spet krasijo mogočni valovi. Peljem se do svetilnika. Vstop danes ni več mogoč – pa saj me ne zanima notranjost. Na vrhu svetilnika še danes kraljuje rotacijska svetilka.

Peš se odpravim do obale, kjer me mogočna sila oceana spet očara. Prizori so odtehtali pot, ki jo je bilo potrebno narediti.

Nazaj grede obiščem še trgovino in nakupim stvari, ki jih bom potreboval na ladji.

9.3.2024

Dobro, da sem včeraj opravil vse potrebno. Danes ves čas dežuje in okoli 11h se odpravim do pristanišča. Želim še tankati maroško nafto, da porabim dirhame, Črpalke pa ni in ni. V pristanišču se obrnem in grem nazaj po AC. Na prvem izvozu zapustim AC in iščem črpalko. Ni jo in ni. Naredim skoraj 30 km, a črpalke še vedno ni. Cesta (oznaka N) je polna blata in kamenja. Ob nalivih iz stranskih cest vse pridrvi na glavno – voda, blato in kamenje.

Črpalko najdem in zapravim dirhame. Sedaj lahko grem na mejne zadeve.

V pristanišču najdem okence od GNV, naredim “check in” in se odpravim do mejne kontrole in carine. Gneča je precejšnja, saj kar nekaj trajektov potuje na vse konce – proti Španiji, porti nižjim državam Afrike, Italiji… Kolona se premika počasi, saj so vsi avtomobili deležni rentgenske kontrole.

Po dveh urah le uspemo končati z vsemi kontrolami – na koncu tudi s psmi – in se postaviti v vrsto na trajekt.

Zvečer pride naša ladija – Excellence od firma GNV. Ista je, s katero smo iz Genove prišli v Afriko.

Začne se izkrcavanje, ampak enemu kamionu se uspe pokvariti in zadevo rešujejo kaki dve uri.

Ob pol enih zjutraj se vkrcam, dobim kabino in z triurno zamudo izplujemo okoli 2:30h.

Ustavimo se še v Barceloni, ki nas tokrat pričaka v soncu. Po petih urah nadaljujemo plovbo.

Vreme je prijetno, morje je včasih bolj, včasih manj valovito. Z vetrom v hrbet in z dobrimi 20 vozli pridemo v Genovo dve uri pred voznim redom.

Izkrcavanje poteka počasi, saj je enako kot pri izkrcavanju v Tangerju. Nikjer ni nikogar, da bi usmerjal izkrcavanje vozil. Na meji ni problemov, čeprav sem rabil skoraj uro in pol, da so nam poskenirali potne liste. Mogoče bi lahko kljub vsemu malo pohitrili informacijski sistem.

Ko se zapeljem po italijanski avtocesti imam občutek, da sem že doma. Pa kaj je teh 700 km, ki me še loči do doma.

Malo po Benetkah se kljub vsemu odločim, da bom še enkrat prespal. Prvotni plan je bil sicer, da bi spal v Italiji še dvakrat – oziroma enkrat in enkrat na Socerbu – ampak po petih tednih je kljub vsemu počasi dovolj in na koncu sem 14 dni potoval sam.

Parkiram v mestu San Dona di Piave in se sprehodim po mestu. Na vsakem koraku se čuti bližina Benetk.

Prespim na parkirnem prostoru ob reki Piave. Naslednje jutro po zajtrku poiščem še en cache (geocaching), si ogledam še okolico reke Piave, nato pa se odpeljem proti Sloveniji.

—————————————————————————-

Pot, ki sem jo opravil, je trajala dobre 5 tednov. V tem času sem prevozil 8200 km, z ladjo pa sem preplul 3600 km. Z Eko in Špelo (mojo saharsko sestro) smo naredili skupaj 4200 km, ostalo pa sem naredil sam.

Po vsakem potovanju človek dela zaključke, primerjave….

To je bilo prvo potovanje v Maroko in če se bo le dalo, ni bilo zadnje. Dežela je lepa, ljudje so izredno prijazni in gostoljubni. Marakesh mi sicer ni bil preveč všeč, se vidi, da jih je tam turizem že pokvaril.

Na celotnem potovanju sem se počutil izredno varno, nikoli ni bilo kake situacije, da bi me bilo vsaj malo strah – pa čeprav sem kar nekaj poti opravil sam po precej odročnih krajih. Očitno smo Evropejci res pod vplivom stereotipa, da so ljudje temnejše polti pa še muslimani povrhu nevarni in da se jih je treba bati. Vsaj v Maroku in Zahodni Sahari to sigurno ne drži (tudi v Albaniji ne). Vsekakor je na vsakem koraku čutiti prijaznost, pogled, nasmeh in srčno toplino, pa čeprav je večina Maročanov revnih.

V nasprotju z Evropo, kjer vsak gleda pred sebe, nihče na cesti te ne pogleda, kaj šele, da bi se tujcu kdo nasmehnil ali ga pozdravil. Ni očesnega kontakta, ni (prijaznega) pozdrava. Prej lahko pričakuješ, da se bo kdo naključnemu srečanju izognil na drugo stran ulice.

Selam alejkum!