Albanija 2023

21.6.2023 – 5.7.2023

Tokratno potovanje je bilo plod večkratnega pogovarjanja o različnih poteh. Najprej sva mislila v Romunijo, potem še v Moldavijo – potem pa sva se nekega večera oba strinjala, da greva v Albanijo. Obema se sline cedijo po morju. Sedaj je pravi čas za to. Odločitev je padla in začel sem planirati pot.

Kot se za tak čas spodobi, sva se odpeljala preko Kočevja do nama ljube Jadranske magistrale. Od doma sva krenila popoldan (kot po navadi). Proti večeru sva se ohladila v prijetnem morju blizu Novega Vinodolskega. Po osvežitvi sva pristala v Stinici, kjer sva tudi prenočila. Naslednji dan se peljeva mimo Paklenice. Samo pogledava proti kanjonu in v mislih delava obljubo za plezanje jeseni. Pri Maslenici še malo pomalicava in narediva par posnetkov. Pogovor nanese na vojno in spomine se stari most.

Ker se tukaj Jadranka oddalji od morja, greva na avtocesto do Ploč. V Pločah prečkava nasade mandarin in si z višine ogledava delto reke Neretve pri prijetnih 33 stopinjah Celzija. Ugotoviva, da so cene zelenjave ob cesti kar precej zasoljene.

Dokaj prazna cesta naju pripelje do lepotca, ki ga je snoval Slovenec.

Ker sva tokrat samo v tranzitu, nadaljujeva pot. Po poti se na hitro skopava malo pred Dubrovnikom. Tudi v Dubrovniku se ne ustavljava več kot za fotko s ceste.

Nadaljujeva na skrajni jug Hrvaške – polotok Prevlaka. Tudi ta nama je že poznan – in veseliva se osvežitve v čisti globoki vodi ter večernega pogleda na vstop v Kotorski zaliv.

Naslednje jutro nadaljujeva v Črno Goro. Črnogorska obala je vsako leto bolj zazidana. Budva je en sam hotel. Ker je glavna cesta tudi edina povezava med vsemi kraji na črnogorski obali, promet poteka po polžje. Zaradi tranzitne poti se izogneva Kotorju in zaliv prečiva s trajektom. Precej prihraniva na času in malo pred Barom najdeva prijetno plažico za hitro osvežitev.

V Ulcinju pojeva smo malico in dotočiva gorivo. Po lepi cesti prispeva do mejnega prehoda z Albanijo, ki naju pozdravi z vijolično barvo.

Carinske formalnosti so dokaj hitro za nama – brez problemov. Na drugi strani morava kupiti SIM za dostop do albanskega interneta. Danes si brez tega kar težko predstavljaš pot – od navigacije, Park4night, opisov turističnih destinacij…

Prvi kilometri po Albaniji minejo s čudnim občutkom. Prvič vozim po tej deželi in ne vem, kako vse poteka. Po pravilih? ali kar tako počez?

Začnejo se pojavljati džamije, pokrajina in tudi cesta pa je primerljiva Črni Gori. Prideva v Skadar in se odpeljeva kar do gradu Rozafa. Avto pustiva pod gradom in se odpraviva naprej. Temperatura je cca 35 stopinj. Na vrhu naju pozdravi vstopna rampa – midva pa seveda nimava denarja s sabo. Odločiva se, da grad pustiva za drugič. Samo par fotografij in nazaj v VanEk-a.

Sprva sva nameravala proti vzhodu do vasice Theth in nato v hribe. Ampak temperature so naju prepričale, da greva proti jugu – ob morju naprej. Za prvo nočitev si izbereva kraj Kruja. Presenečena sva, ker leži kar precej visoko. Kraj je znan po lepem bazarju, ki je skoraj še originalen. Tudi ves ostal kraj je vzorno urejen – vključno z gradom in muzejem.

Na mirnem parkirišču prespiva noč. Zjutraj pri zajtrku nama družbo delajo koze.

Naslednji dan se odpeljeva proti nacionalnemu parku Qalështamë. Začuden sem, ko Google izračuna, da je oddaljen 21 km in da bo pot trajala 1h in 5 minut. Kmalu nama postane jasno, kakšna cesta je to – če sploh je še cesta. Spominja na posnetke iz Ceste smrti v Boliviji.

Pot je precej zdelana od plazov in udorov, asfalt je še samo spomin. Na poti so udori tudi do 30 cm…. Za nameček pa srečava še par polnih tovornjakov s prikolicami. Pozneje ugotoviva, da je višje ob cesti polnilnica vode. Na koncu se cesta nenadoma popravi, prideva do počitniškega naselja in še po nekaj kilometrih poti prideva na konec asfalta.

Od tu nadaljujeva v planine “RedRock”. Po začrtnai poti (Wikiloc) se odpraviva. Že po par sto metrih vidim, da navigacija ne deluje, saj je dostopna točka za internet brez elektrike. Torej greva po občutku. Vreme se hoče nekaj kvaritiin občasno se pojavijo megle iz katerih rosi.

Pot je lepa. Najdeva mnogo gozdnih jagod, ki jih z užitkom jeva. Proti vrhu se megla zgosti, zato se odločiva za povratek. Nazaj grede napolniva še zaloge najine vode v studencu.

Vrneva se v Kruje in se spustiva nazaj k morju. Greva pogledat še Albanke Maldive. Hiške na kolih spominjajo na to.

Po ogledu na Park4Night najdeva prenočišče v Vlore, ki obeta lepo senčno plažo in morje. Ko prideva na lokacijo, naju redar ne pusti blizu in razloži, da je to pač privatna posest. Nerada se odpeljeva naprej. Direktno čez rivo Vlore – mimo hotelov in mondenih plaž. Spominja malo na Portorož, ampak je občutno večje. Po ogledu dveh kampov se odločiva za spanje ob obali. Dobro da imava zaprto spalnico, saj je naokoli kar precej smeti. Če koga zelo motijo smeti, potem naj Albanijo raje izpusti. Ampak obala je v redu, osvežitev tudi prija.

Drug dan zapuščava osrednjo Albanijo in se povzpneva na gorsko pregrado preko prelaza ……. Od tukaj greva na najin prvi albanski dvatisočak Maya e Quore. Pokrajina je zelo lepa. Informacijske table nama obrazložijo, da so tukaj pridobivali borovo smolo. Še danes se vidi, kako so mogočnim borom olupili polovico skorje in prestrezali smolo. Nekateri bori so celo preživeli.

Po dobrih dveh urah hoje osvojiva vrh. Bilo je prav prijetno. Daleč spodaj se vidijo plaže južne Albanije.

V daljavi se začnejo nabirati oblaki in sliši se že prvo grmenje. Urno se umakneva z vrha in po slabih dveh urah prideva nazaj na prelaz. Kot povsod po Albaniji, tudi tukaj srečava kar nekaj bunkerjev, ki so ostali iz prejšnjega režima.

v VanEk-u spijeva kavo, ter se odpeljeva naprej proti Himari. To je cilj današnjega dne. Najdeva prijeten prostor ob javni plaži. Snameva kolesi in si ogledava Himaro. Jonsko morje je čisto valovi so precej veliki in osvežitev pred spanjem dobro dene. Noč je prijetna.

Drug dan se odločiva, da si vzameva en dan počitka. Na plaži je prikupna umetna senca, ki jo z veseljem izkoristiva. Prileže se dan poležavanja na plaži in branje knjig.

Popoldan si s kolesi še enkrat ogledava mesto

Večer ob Jonskem morju je prijeten.

Naslednji dan odpotujeva dalje proti jugu. Ob poti si ogledava grad Porto Palermo. Pred njim se od daleč vidi skrita luka za podmornice.

Mimo mesta Sarande, ki je zadnje večje mesto ob albanski obali prideva do nacionalnega parka Butrit Kraj je znan po izkopaninah iz rimskih časov. Uredili so lep park in kljub 35 stopinjam si ga ogledava.

Nadaljujeva preko ozkega kanala, na katerem vozi pravcati brod.

Po dobre pol ure prideva do mejnega prehoda z Grčijo. V Grčiji najprej zamenjava mobilnega operaterja, da lahko malo “počvekamo” po telefonu. V Albaniji imava dostop le do interneta. Grčija je videt prijetna dežela. Prvič sva tukaj. Prvi občutek je ta, da so ceste precej ožje kot v Albaniji – a na ni pretiranega prometa. Ko v Albaniji misliš, da ne razumeš nič, prideš v Grčijo, kjer poleg tega, da ne razumeš nič – niti prebrati ne moreš nič

Odpeljeva se do mesta Igoumentisa. Sprehodiva se po mestu, malo primerjava cene. Obiščeva še trgovino in bencinsko črpalko, nato pa se vračava dobrih 30 km na mesto, kjer bova prenočevala. Po poti kupiva pomaranče, ki so izredno dobre. Mesto za spanje je čisto ob morju, ampak preliv med celino in Krfom je precej zaprt in posledično je voda zelo topla in ni kaj prida za osvežitev.

Naslednji dan se vračava v Albanijo. Na meji nimava težav. Ko carinik vidi slovenski potni list, nama samo zaželi prijetno pot. Kdo bi si mislil, da se bova samo po enem tednu Albanije tukaj že počutila “kot doma”.

Najin vmesni cilj do Gjirocastra je Blue Eye. Najdeva ga, čeprav ni preveč dobro označen. Parkirava, snameva kolesi – saj je do njega dobre 2 km poti. Turisti najemajo električne skiroje, večji del pa jih gre peš. Blue Eye je tolmun iz katerega izvira voda. Barve so podobne modremu očesu.

V vročem dnevu prav prija osvežitev do gležnjev v ledeno hladni vodi, ki nima več kot 10 stopinj.

S svežo vodo se ohladiva še od znotraj in nadaljujeva proti Gjirocastru. Ta naju pričaka praznično, saj je vsakih pet let tukaj prireditev folklore. Ravno ta teden je in mesto je polno prizorišč.

Ulice starega mesta so pravi srednjeveški bazar, kjer prodajajo marsikaj. Odpraviva se na grad, ampak je žal že zaprt. Proti večeru vidiva, da se množice vijejo proti gradu. Pridruživa se jim in ugotoviva, da je ta dan na gradu folklorni festival. Mimo grede si lahko ogledava še grad, ki je bil prej zaprt.

Naslednji dan nadaljujeva proti Berat-u. Mimogrede si ogledava še en Albanski Blue Eye.

Popoldne prideva v Berat, se namestiva v kampu in odkolesariva na ogled mesta. Pot na grad je za kolo prestrma, zato jo premagava peš.

Ogledava si še staro mesto Berat

Zvečer še nočni pogled na staro mesto in korzo.

Naslednji dan nadaljujeva nazaj proti Skadru. Ustaviva se ob neskončnih mivkastih plažah.

Ker nama ni bilo, da bi se tukaj utaborila, greva naprej v Skadar. Tu nadeva prijetno parkirišče ob restavraciji – neposredno ob jezeru. Seveda vprašava za dovoljenje in se utaboriva.

S kolesi se odpeljeva v mesto in si ga ogledava. Pred cerkvijo se pripravlja poroka. Kasneje ugotoviva, da imajo slavje ravno v “najini” gostilni.

Naslednji dan si ogledava še impozanten grad Rozafa nad Skadrom.

Popoldan se vreme pokvari in s planiranimi hribi ne bo nič. Bodo pač počakale do naslednjič. Odpeljeva se proti Črni Gori. Pot naju vodi mimo Podgorice proti Nikšiču. V Danilvgradu naju Park4Night usmeri levo – stran od glavne ceste. Ves čas pred nama vozi srbski avtobus. Cesta je strma in zavita. Sprašujeva se, kaj ta bus dela tukaj. Ampak po slabi uri na najino začudenje pridemo na parkirni prostor, kjer stoji cca 30 avtobusov. Daleč v steni hriba se vidi osvetljeni samostan. Google nama pove, da je to samostan Ostrog – najbolj sveto mesto za pravoslavne.

Naslednje jutro ga obiščeva peš, čeprav do njega vodi zavita cesta. Pravoslavni verniki so noč preživeli na dvorišču samostana, kar pričajo veliki kupi oddej. Samostan je res impozanten – v skalno votlino vzidana cerkev in samostansko poslopje.

Nadaljujeva proti Nikšiču. Tudi to mesto si ogledava s kolesa. V Nikšiču je glavna cerkev posvečena istemu svetniku kot samostan Ostrog.

Pot naju vodi naprej v Žabljak. Ko prispeva tja, sva začudena, kakšna velika ravnina je na višini skoraj 1500m. Najdeva kamp in se odpraviva na sprehod okoli Črnega jezera.

V NP Durmitor je pravilo, da je za gibanje po NP potrebna vstopnica 5€/osebo. Midva seveda srečava rangerja in z brezplačnim obiskom ni bilo nič. Pot okoli jezera je dolga cca 4 km.

Naslednji dan se odpeljeva po panoramski cesti iz Žabljaka proti Plužinam. Cesta je res najlepša razgledna cesta v Črni Gori, saj preči celotni Durmitor.

Imava namen obiskati vrh Prutaš, zato na sredini poti parkirava in se odpraviva. Po dobrih dveh urah osvojiva vrh. Pot je lepa in ni zahtevna.

Nadaljujeva proti Plužinam. Cesta proti Pivskemu jezeru postane prav atraktivna. Tuneli in serpentine.

Kopanje v Pivskem jezeru je osvežujoče in se prav prileže. Pot nadaljujeva proti Foči, še prej prečkava Bosansko mejo. Prenočiva v okolici Sarajeva na prikupnem PZA. Naslednji dan se odpeljeva proti Banja Luki. V Banja Luki spet zapreževa kolesa in si jo ogledava. Tak način ogledov je izredno primeren, saj lahko vidiš veliko področje z malo truda. Ponovno skleneva, da brez koles ne greva nikamor.

Banja Luka je menda mesto lepih deklet. Če predpostaviš, da prideš tja po par urni vožnji po hribih in gozdovih, je to morda še res. Ogledava si glavne znamenitosti, obiščeva tržnico in si privoščiva kosilo.

Zadnje spanje sva planirala v NP Kozara. Pred Prijedorom zavijeva prti Kozaracu. Na vstopu v park ni nikogar, zato vstopnice pač ne plačava. Ogledava si osamljen spomenik, večer prebijeva ob ogledu zgodovine NOB.

Zjutraj se odpraviva nazaj v dolino. Današnji dan je zadnji dan izleta, ki ga zaključujeva preko Prijedora, Hrvatske Kostajnice, kjer prestopiva mejo s Hrvaško, si ogledava še katastrofalne posledice potresa v Petrinji in se mimo Zagreba vrneva v domače loge.

V štirinajst dnevnem potovanju sva videla precej krajev in različne dežele. Vsaka je po svoje lepa in zanimiva. Vprašanje pa je, ali bi katero zamenjal za dom – najbrž oz. sigurno ne.