Benečija in Furlanija

29.3. 2023 – 3.4.2023

Kot po navadi, sva na pot odšla v popoldanskih urah. Odločila sva se, da bova (tokrat) izpustila vse avtoceste. Mimo Ljubljane (ob popoldanski konjici) preko Logatca, Cola, Črnega vrha do Ajdovščine in Nove Gorice je pot potekala dokaj mirno. Najprej se ustaviva pri gradu Kromberg.

Ogledava si okolico, ki je lepo urejena. V gostinski lokal nisva šla za spanje pa ga tudi nisva izbrala, saj je bil parkirni prostor preveč neraven. Izbereva Solkan.

Prostor najdeva ob Solkanskem železniškem mostu, ki se ponaša z največjim kamnitim lokom na svetu. Ogledava si še novozgrajeni cestni most in prespiva ob Soči.

Po zajtrku nadaljujeva proti Gradežu (Gradu). Po stranskih cestah po dobri uri vožnje prispeva in parkirava na brezplačnem parkingu. Tukaj začnejo pobirati parkirnino šele 14.4.

Gradež naju ni razočaral. Prijetne, lepo urejene ulice so še brez turistov, tudi obala še sameva. Po kakšnih dveh uricah sprehoda, greva na najboljšo kavo v Gradu – v najin Vanek, kjer si jo skuhava. Pot nadaljujeva po podeželju pokrajine Veneto – Benečija. Proti poznemu popoldnevi prideva do rta Punta Sabbioni, kjer sva nameravala parkirati Vanek-a in se utaboriti za tri dni. Najdeva prostor – celo brezplačen je.

V pristanišču kupiva tridnevne karte ta Vaporetto in se olajšava za 45€ po karti. Kar takoj odplujeva v Benetke – na prvi kratek ogled.

Gneča ni pretirana, tako da je sprehod kar prijeten. Malo sva razočarana nad označevanjem linij na ladjah, saj nikjer nič ne piše. Mislim, da bi že bil čas, da bi malo posodobili informacijski sistem na Vaporettu po zgledu kakšne podzemne železnice.

Naslednji dan imava v planu ogled Burana in Murana.

Burano je najslikovitejši otok beneške lagune. Hiše imajo živo pisane fasade. Otok je znan po čipkarstvu.

Nekje sem prebral, da v primeru obnove fasade mestna uprava določi njihovo barvo. Na otoku je prijetno vzdušje ob zmernem številu ljudi.

Murano je otok oziroma skupina povezanih sedmih otokov, ki so znani po steklarstvu.

Na vsakem koraku prodajajo steklene umetnine, ki so v svetu zelo cenjene. Tukaj si lahko ogledaš tudi proizvodnjo steklarskih izdelkov. Ker sva to pred časom že videla, se omejiva samo na sprehod – pa seveda kupiva nekaj steklenih miniatur.

Vračava se nazaj domov preko Benetk. Ker ne izstopiva na pravi postaji, naju ladja odpelje okoli celih Benetk. Na koncu morava še prestopiti na drugo ladjo – in šele po tem prideva do svoje linije – nazaj na Punta Sabbioni.

Skuhava si pozno kosilo (ali zgodnjo večerjo). Vreme se je majo skazilo, in prične rahlo rositi. Odločiva se, da bova tokrat imela filmski večer.

Naslednji dan je na vrsti obisk otoka Lido. To je otok dolg 12 kilometrov in zapira Beneško laguno z zunanje strani. Otok je zelo turističen. Zunanje plaže so mivkaste in so podobne plažam v Ulcinju.

Otok obiščeva s kolesi, saj je za hojo predolg. Mesto spominja na Opatijo, pozneje pa se stavbe redčijo. Po obmorski cesti – kolesariva proti drugi strani otoka. Želiva si pobliže – vsaj iz obale ogledati otok, ki ima zelo žalostno zgodovino. To je otok Poveglia.

V času kuge so na otok vozili okužene, da so tam umrli in jih sežgali. Pravijo, da je ena tretjina zemlje na tem otoku iz človeškega pepela. Leta 1922 so tu zgradili psihiatrično bolnišnico, ki je delovala do leta 1974. Otok Poveglia je zaprt za javnost in težko najdeš domačina, ki bi te odpeljal na otok. Domačini se ga izogibajo celo pri ribolovu. Če se bobva kdaj odločila za ogled, bova prišla s kajaki.

Južni del otoka Lido je namenjen poletnim turistom. Po celi zunanji obali v dolžini 12 kilometrov se razprostirajo mivkaste plaže varovane s kamnitimi pomoli. Plaže so tudi polne raznovrstnih lupin od školjk. Ob obali so hoteli, apartmaji in ostali turistični objekti

Po prekolesarjenih slabih 30 km, se vrneva do Vanek-a. Pripraviva si kosilo, se malo oddahneva, zvečer pa greva še v večerne Benetke.

Sprehodiva se po trgih, prečkava kanale in uživava v večernih odtenkih Benetk.

Ko se vračava opaziva, da je morje precej visoko. Obeta se visoka plima. Na Markovem trgu in okolici že pripravljajo posebne podeste za turiste, da lahko hodijo po suhem. Midva se vkrcava v vaporetto in greva na zaslužen počitek.

Naslednji dan zjutraj se odpeljeva proti Trevisu. Kraj ima bogato zgodovino. S kolesom si ogledava stari del mesta.

Vreme je lepo in prav prileže se kolesarsko potepanje po mestu. S kolesom si lahko ogledaš precej več v bistveno krajšem času kot peš. Tudi tokrat sta kolesa upravičila, da sta se ves čas vozila na Vaneku.

Popoldan nadaljujeva proti mestu Udine – Videm. Tudi tukaj si s kolesom privoščiva ogled starega mesta. Lepo staro mesto, polno zanimivih ulic in trgov. Zanimivo je, ker je na osrednjem trgu polno ljudi, ki posedajo po kavarnah in se grejejo na pomladnem soncu. Sprašujeva se, zakaj so naša mesta ob nedeljah tako prazna – in ne najdeva odgovora.

Razmišljava, ali bi spala še v Italiji, ali v Sloveniji. Ker na Park4Night vidim, da je ob reki Nadiži prepovedano prenočevanje, parkirava še na italijanski strani v mali vasici na urejenem travnatem parkirišču, kjer takih problemov ni.

Drugo jutro se peljeva ob reki Nadiži preko mejnega prehoda Robič, mimo Kobarida, Tolmina, Mosta na Soči, Cerknega, Poljanske doline proti domu. Po celi Soški dolini vidiva table, da je prepovedano nočno parkiranje avtodomov in spanje na parkiriščih. V Italiji kaj takega skoraj ne vidiš – je pa res, da je tam treba plačati parkirnino za spanje (med turistično sezono) je potrebno odšteti cca 25€.

Izlet je bil prijeten, v miru sva videla veliko. In ker imava tak status – se tudi mudilo nama ni nikamor.