Nedelja – 20.10. – Dirfi
Zjutraj se zbudiva v oblačen dan. Mrzlo piha z morja. Pogleda proti hribom ni. Zastirajo jih črni oblaki. Sprehodiva se po plaži.
Opazujeva precej visoke valove, kako butajo v obrežje. Človeku se prikrade razmišljane, kako bi lahko silo valov spremenil v koristno energijo. Verjamem, da bi bilo te energije v veliki meri dovolj za vse.
Na drugi strani plaže je ozek prehod, nato pa se nadaljuje še en zaliv.
Sprehodiva se še malo po vasi in čakava, da se vreme vsaj malo popravi. Eka naredi še eno instalacijo na plaži …
nato pa se kljub hladnemu dnevu odpraviva do začetka poti na Dirfi. Ko se dvigava, se tudi razgledi večajo. Vreme se popravlja, sonce je premagalo oblake. Veter pa še naprej precej piha.
Avto pustiva na pol poti do koče. Temperatura je 8 stopinj. Še vedno precej piha.
V koči se ne mudiva. Nadaljujeva proti Dirfiju. Pot spominja na Storžič mimo Kališča.
Dirfi se sramežljivo skriva za tančico megle. Mogoče nama bo dovolil, da prideva na vrh.
Pot poteka po grebenu – bolj kot ne direktno. Kot je za grebenske poti navada, veter pridobi na moči. Vztrajno piha. Vzpenjava se po rumenih packah (markacijah). Z višino se veter še krepi.
Na višini dobrih 1400 m se družno odločiva, da nima smisla nadaljevati. Po oceni se je hitrost vetra dvignila na 15 do 20 m/s, vrh pa se vse bolj zavija v meglo.
Obrneva in po dobri uri sva že pri avtu. Spustiva se v dolino in si najdeva prenočišče ob prijetni pravoslavni kapelici.
21.10 – Ponedeljek – Chalkida
Po zajtrku si ogledava “najino” kapelico.
Odpeljeva se proti Chalkidi, kjer se bova po mostu vrnila na celino. V mestu parkirava pod gradom Karampampas. Najpej se sprehodiva do starega mostu. Prebereva, da pod tem mostom morje teče kot reka. Pri največji plimi/oseki lahko menda hitrost toka vode preseže 10 vozlov. Nama se je zdelo podobno kot v Osorju, samo da je preliv precej večji.
Vrneva se na grad in si ga ogledava. Lepo je urejen, ima bogat muzej in urejeno dvorišče z lepim pogledom na mesto.
V mestu poiščeva še trgovino s kolesarskimi deli. Najina kolesa so še vedno nevozna zaradi predrtih zračnic pred tednom dni. Kupim nove zračnice in se že veselim, da bom lahko rešil še en problem. Ko se odpeljeva naprej proti Atenam, ob morju najdeva parking in lotim se popravila.
Veselje me kmalu mine, ko ugotovim, da imajo nove zračnice drugačen ventil, ki ne gre skozi platišče. Tako z menjavo ne bo nič. V avtu najdem kos stare zračnice (ki jo vozim s sabo po Maroku, ko sem jo potreboval, pa jo nisem imel), najdem še lepilo, ki sem ga tudi kupil v Afriki in se lotim krpanja.
Vsako zračnica ima najmanj dve luknjici. Nekako vse zakrpam, napolnim z zrakom – pa bomo videli, kako bo.
Pred spanjem sem ugotovil, da tri zračnice držijo, eno pa bo potrebno pogledati še jutri. Zgleda, da je ostala še ena luknjica.