Oddih v hotelu se je končal in čaka naju še pot proti domu. Mimogrede se ustaviva v Poreču. Presenečena sva, ker na glavnem parkirnem prostoru pobirajo tudi v zimskih mesecih 2€/uro. Najdeva drug parkirni prostor ter se na hitro sprehodiva po praznem mestu.
Seveda ne moreva mimo Červara in nama ljubega porta Busola (imenovanega tudi Hawaii). Popijeva kavo in obujava spomine na lansko leto, ko sva se tukaj sončila in kopala.
Nadaljujeva proti Uncu, kjer zapustiva avtocesto. Usmeriva se proti Planinskemu polju. To področje je še iz najine strani povsem neraziskano in v prihodnosti bova odpravila to liso najinega poznavanja Slovenije.
Najdeva grad Haasburg (Hošperk), parkirava in greva do Unške Koliševke – udornice.
Po slabih dveh kilometrih prideva do jame. Dan danes ni preveč sončen, pot do dna jame pa je spolzka in strma, zato jo preloživa na drugič. Najdeva pa rove, ki izvirajo iz obdobja med vojnama. Gradili so jih italijanski vojaki. Nekaj si jih ogledava. Nekaj jih je malo poplavljenih, zato bodo ostali za drugič.
Rovi imajo tudi dva izhoda na stran jame, ki nudita lepe poglede na sicer zaraščeno jamo.
Vrneva se k gradu in opaziva smerne table še za jamo Škratovko. Seveda jo obiščeva.
Ob njej so zgradili pravo malo škratovo mesto.
Okolica gradu Haasberg (Hošperk) je lepo negovana, grad pa najbrž ne bo nikoli obnovljen. V svojih najlepših letih je bil to najmogočnejši baročni dvorec na Slovenskem.
Svoj obisk na gradu še označiva z enim najdenim Geocachom, nato pa se preko Planinskega polja odpraviva proti domu.