Vipavska dolina in Gradež

28.12.2024 – 31.12.2024

Konec leta 2024 je postregel s sončnimi dnevi, zato se kar nisva mogla upreti še nekajdnevnemu potepanju po bližnji okolici. Najprej sva mislila na morje, nato pa sva se v izogib gneči odpravila raje v Vipavsko dolino. Za prvi dan sva si izbrala pohod na Nanos. Čeprav sva bila prvi dan kar pozna (kot sva prvi dan po navadi vedno), sva se vseeno odpravila na vrh.

Tokrat sva se odpravila po redni planinski poti, saj je bila direktna pot (nemarkirano brezpotje) videti precej zasnežena in verjetno tudi poledenela. Tudi redna pot je bila kar spolzka na več mestih.

Na vrhu naju je pozdravil še rep burje, ki je pihala prejšnje dni. No, midva sva imela tudi to “burjico” kar dovolj, Vipavci pa bi verjetno rekli, da je na vrhu samo pihljalo.

Koča je v celoti obnovljena po zadnjih ekoloških standardih. Lepa je in ekonomična, čeprav s prenovami taki objekti izgubijo pridih domačnosti.

Nazaj se odpraviva po položni (in seveda daljši) poti.

Spremlja naju zlata svetloba zahajajočega sonca, katero se spušča proti jadranskemu morju.

Še malo pozneje, nastopi zora, ki naju razvaja z barvami od oranžne do temno rdeče. Če bi takšno veduto naslikal slikar, bi zagotovo rekli, da je kič.

Zvečer se namestiva na že znanem prostoru izpred par let – v Solkanu. Ni nič posebnega, je pa miren in primeren prostor za izhodišče za naslednji dan.

Zjutraj se nameniva na Sabotin. Odločiva se za krožno pot. Po severni poti gor, po grebenski poti pa nazaj. Vzpenjava po severni strani Sabotina po mulatieri in ogledujeva pobočje Svete Gore na drugi strani reke Soče.

Tik pred grebenom pot vodi mimo kavern.

Po žalostnih spominih prve svetovne vojne prideva na greben. Pogled se odpre tudi na južno stran gore – na Goriške hribčke polne vinogradov.

Še dobe petnajst minut in stojiva na vrhu Sabotina.

Na toplem sončku se pogrejeva, saj je severna pot ves čas potekala po senci. Na vrhu je kar nekaj ljudi, tudi kolesarji. Vedno sem mislil, da gorski kolesarji prikolesarijo na vrh. Ampak, očitno sem se uštel. Vsi, ki sem jih videl, so kolesa na vrh prinesli.

Nazaj se odpraviva po grebenski poti, ki je ob enem tudi meja med Slovenijo in Italijo. Ves čas poti naju spremljajo obmejni kamni, ki jih je res veliko. Ustaviva se še pri razvalinah cerkvice sv. Valentina, nato pa se spustiva v dolino – mimo napisa “TITO”, ki je še vedno na pobočju Sabotina.

Po domačem kosilu se odpeljeva na vrh Svete Gore, ki sva jo izbrala za tokratno nočitev.

Po prihodu si še ogledava notranjost cerkve in razstavo jaslic.

Zjutraj pustiva avto na vrhu, ter se peš odpraviva v dolino. Danes imava namen pregledati “pot po jarkih”. Na poti navzdol si ogledujeva severna pobočja Sabotina, kjer sva bila včeraj. Ob poti je tudi razgledna točka z lepim pogledom na Novo Gorico, Gorico in Sabotin.

Še se spuščava in na izhodišču najine poti se obrneva nazaj v hrib. Hodiva po kavernah in nekdanjih strelskih jarkih.

Razmišljava, kako so trpeli vojaki, ki so z lastnimi rokami kopali strelske jarke in kaverne v živo skalo. Človek se zave nesmiselnosti vojne, nesmiselnosti vseh izgubljenih življenj. Kot je rekel pred kratkim papež – V vsaki vojni so vsi poraženci.

V enem rovu je še ohranjen kamen z napisom iz tistih časov.

Približno na dveh tretjinah poti proti vrhu je skopan 260 m rov, ki vodi na drugo stran hriba. Ima kar nekaj vzpona, kjer je za pomoč vrv. Na mokrem delu rova so se že pričeli delati kapniki.

Rov so uporabljali za oskrbovanje prvih linij. Na drugi strani naju pričaka lep pogled na vas Grgar.

Vrneva se nazaj do kombija. Po zasluženem kosilu se popoldan odpeljeva do Gradeža. Najdeva lep miren prostor ob morju.

Greva v mesto, da si ogledava, kako so ga pripravili za novoletne praznike.

Na rivi je mnogo sprehajalcev, ki se sprehajajo po toplem soncu. Ker je oseka, se da sprehajati tudi po plaži.

Vsi čakamo sončni zahod.

Ko pade noč, pa se prikaže nočna okrasitev Grada.

Naslednji dan je silvestrovo. Odločila sva se, da bova novo leto vseeno pričakala doma, zato se odpeljeva nazaj v Slovenijo. Imel sem v planu, da obiščeva še Otliško okno iz Hublja. Spremeniva plan in se zapeljeva do vasi Otlica. In od tam se sprehodiva od “Kamnitega polža” …

… mimo roba Trnovske planote…

do Otliškega okna.

Nazaj grede opazujeva jadralne padalce, ki uživajo v mirnem toplem vremenu in izkoriščajo termiko za zračna uživanja. Tudi nam “zemljanom” nudijo zanimive poglede.

Ponovno sva ugotovila, da je tudi v naši ožji domovini še marsikaj, kar se lahko obišče.