Napočil je čas, da se odpraviva domov. Najino potepanje po Grčiji se za letos končuje. Za zadnji dan se odločiva, da obiščeva Pargo. To je slikovito obmorsko mestece, ki živi od turizma in za turizem. Ker je datum že visok, imava srečo, da turistov ni preveč.
V samem mestu ni parkirišč, zato parkirava više na cesti in se sprehodiva – najprej na grad, po slikovitih ozkih uličicah.
Na žalost ugotoviva, da vstop na grad ni več mogoč. Konec je sezone, konec je obiskov. Vseeno je razgled na mestece očarljiv.
Po simpatičnih uličicah se spustiva do obale.
Ko se sprehajava po obali Parge, kar ne moreva nehati fotografirat. Mestece je res fotogenično s svojini barvnimi fasadami. Grad na griču varuje mesto, čeprav je zaprt.
Ker je vreme še zelo toplo, se greva ohladit v sosednji zaliv.
Po kopanju naju preseneti nenavaden obisk. Po plaži se skoraj brez strahu sprehaja mlada lisica. Zgleda, da je navajena turistov in tudi njihovih priboljškov. Na žalost midva nimava kaj, da bi ji dala.
Da pa ne pozabimo, da je danes noč čarovnic, še spominska fotografija….
Iz mesta nadaljujeva do “mačjega zaliva”. Želela sva nahraniti devet mačk, ki tam živijo in smo jih spoznali na začetku potovanja. Ko sva jim dala brikete, niso bile posebno vesele. Kasneje sva videla, da imajo pravo mačjo krmilnico z briketi in vodo.
Vseeno izkoristiva še zadnje kopanje v grškem morju. Ker pa zaliv obdajajo visoke stene, ki že zgodaj popoldne vzamejo sonce, se odpraviva naprej proti grško albanski meji. Malo pred mejo zaključiva dan in opazujeva zadnji grški sončni zahod na najini poti.
Zjutraj prečkava mejo brez problemov. Po gladkih albanskih cestah se zapeljeva mimo Gjirokastra, kjer sva kakšno leto nazaj občudovala “Blue eye”. Tokrat je jezero presahnilo, v Blue eye pa je ostalo le malo ne preveč lepe vode.
Transfer preko Albanije želiva zaključiti ob morju. Poiščeva lep prostor in se skopava še v albanskem morju.
Ko sonce zaide, priletijo roji komarjev, ki naju preženejo naprej. Tako zaključiva v že znani P4N lokaciji ob Skadrskem jezeru, kjer pa komarjev za čuda ni..
Zjutraj nadaljujeva proti Črni Gori. Tudi tukaj na meji ni problemov in preko Podgorice prispeva do Nikšiča. Plan je bil, da greva tokrat obiskat NP Sutjeska. Najdeva prečno cesto Nikšič – Gatsko. Cesta je lepa, samotna, vijugasta, speljana med hercegovskimi hribi. Vožnja je prav prijetna. Tik pred mejo je še spomenik NOB. Po slabih 50km se prileže, da malo raztegneva noge, zato si ga ogledava.
Ko prideva na črnogorsko-bosansko mejo, črnogorski obmejni policist stoji pri zaprti rampi. V angleščini nama pove, da je ta mejni prehod zaprt za mednarodni promet od 1.10. do 31.5. Ko le preidemo na srbohrvaščino, se ne da pretentati, da bi naju spustil mimo. Opraviči se in pove, da si že pet let prizadevajo, da bi bil prehod stalno odprt, ampak na drugi strani ni posluha.
Še enkrat se nama opraviči in nama zaželi uživanje v lepi pokrajini ob povratku. Obrneva in se vrneva 50km nazaj do Nikšiča.
Nadaljujeva po standardni cesti mimo Plivskega jezera…
… do Foče in naprej do Sarajeva. Ker sva v Sarajevu že dvakrat spala na različnih P4N, greva tokrat naprej do Visokega. Mogoče si bova jutri ogledala še kako piramido.
Zvečer ni bilo nekega posebnega miru. Na parkirišču so se zbirali mladci in “driftali” z avtomobili. Na srečo so končali okoli polnoči, brez kakšnih bližnjih srečanj z najinim kombijem.
Zjutraj sva se prebudila v hladen meglen dan, zato sva po zajtrku odšla kar naprej. Piramide bodo ostale za drugič. Proti Banja Luki in naprej proti Gradiški. Po poti sva se odločila, da si privoščiva zaključek potovanja malo drugače. V Gradiški najameva sobo v hotelu in se malo razvajava – najprej pod vročim tušem, nato pa še v okusni večerji. Popoldan še v hotelski samopostrežni pralnici operem kombi.
Drug dan greva preko Bosanko Hrvaške meje. Vrsta ni kratka in potrebno je počakat skoraj eno uro. Hrvaška carinica si ogleda kombi od znotraj in išče alkohol in cigarete. Tudi v hladilnik pogleda :).
Na hrvaški strani obiščeva še spominski park Jasenovac in tam spijeva drugo kavo.
O stvareh, ki so se dogajale tukaj nebi razlagal, saj so zgodbe preveč žalostne in krvave. Obisk muzeja in ostalih stvari bova prihranila za enkrat drugič.