Grčija – 2.del

Nedelja – 20.10. – Dirfi (1743m) – najvišji vrh otoka Evija

Zjutraj se zbudiva v oblačen dan. Mrzlo piha z morja. Pogleda proti hribom ni. Zastirajo jih črni oblaki. Sprehodiva se po plaži.

Opazujeva precej visoke valove, kako butajo v obrežje. Človeku se prikrade razmišljane, kako bi lahko silo valov spremenil v koristno energijo. Verjamem, da bi bilo te energije v veliki meri dovolj za vse.

Na drugi strani plaže je ozek prehod, nato pa se nadaljuje še en zaliv.

Sprehodiva se še malo po vasi in čakava, da se vreme vsaj malo popravi. Eka naredi še eno instalacijo na plaži …

nato pa se kljub hladnemu dnevu odpraviva do začetka poti na Dirfi. Ko se dvigava, se tudi razgledi večajo. Vreme se popravlja, sonce je premagalo oblake. Veter pa še naprej precej piha.

Avto pustiva na pol poti do koče. Temperatura je 8 stopinj. Še vedno precej piha.

V koči se ne mudiva. Nadaljujeva proti Dirfiju. Pot spominja na Storžič mimo Kališča.

Dirfi se sramežljivo skriva za tančico megle. Mogoče nama bo dovolil, da prideva na vrh.

Pot poteka po grebenu – bolj kot ne direktno. Kot je za grebenske poti navada, veter pridobi na moči. Vztrajno piha. Vzpenjava se po rumenih packah (markacijah). Z višino se veter še krepi.

Na višini dobrih 1400 m se družno odločiva, da nima smisla nadaljevati. Po oceni se je hitrost vetra dvignila na 15 do 20 m/s, vrh pa se vse bolj zavija v meglo.

Obrneva in po dobri uri sva že pri avtu. Spustiva se v dolino in si najdeva prenočišče ob prijetni pravoslavni kapelici.

21.10 – Ponedeljek – Chalkida

Po zajtrku si ogledava “najino” kapelico.

Odpeljeva se proti Chalkidi, kjer se bova po mostu vrnila na celino. V mestu parkirava pod gradom Karampampas. Najpej se sprehodiva do starega mostu. Prebereva, da pod tem mostom morje teče kot reka. Pri največji plimi/oseki lahko menda hitrost toka vode preseže 10 vozlov. Nama se je zdelo podobno kot v Osorju, samo da je preliv precej večji.

Vrneva se na grad in si ga ogledava. Lepo je urejen, ima bogat muzej in urejeno dvorišče z lepim pogledom na mesto.

V mestu poiščeva še trgovino s kolesarskimi deli. Najina kolesa so še vedno nevozna zaradi predrtih zračnic pred tednom dni. Kupim nove zračnice in se že veselim, da bom lahko rešil še en problem. Ko se odpeljeva naprej proti Atenam, ob morju najdeva parking in lotim se popravila.

Veselje me kmalu mine, ko ugotovim, da imajo nove zračnice drugačen ventil, ki ne gre skozi platišče. Tako z menjavo ne bo nič. V avtu najdem kos stare zračnice (ki jo vozim s sabo po Maroku, ko sem jo potreboval, pa jo nisem imel), najdem še lepilo, ki sem ga tudi kupil v Afriki in se lotim krpanja.

Vsako zračnica ima najmanj dve luknjici. Nekako vse zakrpam, napolnim z zrakom – pa bomo videli, kako bo.

Pred spanjem sem ugotovil, da tri zračnice držijo, eno pa bo potrebno pogledati še jutri. Zgleda, da je ostala še ena luknjica.

22.10. – torek – Atene

Po lepem sončnem vzhodu, ki je v tem času tukaj okoli 8:15 in po ustaljenih navadah (zajtrk, kava), se odpeljeva v smeri Aten.

Po kakšni urici vožnje se ustaviva za drugo kavo. Presenečen ugotovim, da je servisni akumulator prazen. Še sreča, da sem parkiral v borovi senci, da sem lahko v miru popravljal. Napaka me je kar presenetila, a sreča, da sem vse delal sam, zato dobro vem, kako zadeve delujejo. Najdem napako in najdem začasno rešitev, ki bo zdržala do doma.

V predmestju Aten se začenja gneča na cesti. Počasi gre, a nekako prideva do parkirnega prostora, kjer nameravava “bivakirat” kakšen dan. Dobro, da imajo Atene podzemno železnico, saj je z njo potovanje po mestu zelo hitro in relativno enostavno. Najina postaja je le deset minut hoje od avtomobila. Popoldan se z njo zapeljeva do centra.

Prvi vtis je dober. Nad mestom kraljuje Akropola, pod njim pa množica turistov in obilica arheoloških zanimivosti. Odpraviva se proti Akropoli.

Na vhodu sva presenečena, saj izveva, da bi bilo treba vstop rezervirati vnaprej po internetu, za direktni vstop pa zahtevajo 45€ po osebi. To se nama zdi pretirano, zato se odpraviva na sosednjo vzpetino (Lycabettus). Že med vzponom sva presenečena nad velikostjo mesta, ki se razprostira okoli Akropole.

Pogled z vrha je res presenetljiv. Škoda pa, da sonce ravno kvari pogled proti Akropoli.

Proti večeru se odpeljeva do najinega “bivaka”.

23.10. – sreda – Atene

Za ta dan se odpeljeva iz centra z oglednim avtobusom “Hop in – hop out” na ogled mesta.

Najprej si ogledava parlament in menjavo straže pred grobom neznanega junaka.

Dogodek je zelo zanimiv in vsako uro si ga ogleda množica turistov. Nadaljujeva preko parka in mimo Zapiona (kongresna hala)

do Olimpijskega stadiona.

Pogled iz strehe avtobusa je lep in vidimo kar nekaj pomembnih zgodovinskih objektov. Promet je zelo gost in vožnja traja vsaj dvakrat dlje, kot je bilo predvideno. Mogoče je ogled zaradi tega izgubil svoj smisel.

Po poti srečamo tudi kakšno sodobno instalacijo.

Popoldan se odpeljemo še v Piraeus. Atensko pristanišče je najživahnejše sredozemsko pristanišče. Tu kraljujejo velike turistične ladje in trajekti.

Tudi zasebnih jaht je še kar nekaj.

Pred odhodom proti “domu” si ogledava še grič Philopappou. Na vrhu kraljuje Philopappos Monument. In pa seveda lep razgled na Akropolo.

Ob spomeniku nas pozdravi tudi radovedna želva.

Zvečer se odločiva, da imava atenske mestne, turistične in prometne gneče dovolj in zjutraj nadaljujeva pot.

24.10. – četrtek

Že pred šesto uro zapustiva Atene, da se izogneva prometni gneči. Karti za metro in ostal mestni prevoz, ki veljata še tri dni, zatakneva za brisalec nizozemskemu paru, ki je včeraj parkiral zraven naju. Upam, da sva jima naredila vsaj malo presenečenja.

Danes je dan za malo počitka. Najdeva mesto v mirnem zalivu, opereva perilo, kopava se v toplem morju, zakrpam še eno zračnico…

in nahraniva lačne mačke. Ena se je po kosilu še posebno zahvalila.

Dan postreže še z enim lepim sončnim zahodom…

25.10. – petek – Delfi

Po prijetnih cestah se dopeljeva do Delfija. Cesta se vije preko hribov in po pol ure vožnje sva pet na 1000 m. Ceste so lepo speljane in precej široke.

Že ves čas po Grčiji opazujeva kapelice ob cesti. Na internetu najdeva informacijo, da jih postavljajo v spomin na žrtve v prometu. V njih pa poleg svečk pogosto puščajo tudi darila za umrle – žganje, cigarete…

Malo po poldnevu prideva do Delfija. Pričakovala sva vse kaj drugega, kot to, kar vidiva. Danes je petek, pa pretirane gneče v središču sveta na srečo ni. Res je fascinantno, kaj so zgradili pred več kot dva tisoč leti. Le od kod jim ideja, da so vse templje spravili v strm hrib. Na koncu pa na samem vrhu Delfija – tik pod prepadnimi stenami – zgradili še stadion, na katerem so se odvijale “olimpijske igre” stare dobe.

Ogledava si še muzej, v katerem je obilica artefaktov.

Posloviva se od Delfija in se spustiva do morja. Pred nama je še en miren večer.

26.10. – proti Lefkadi

Današnja pot pelje po obali celinske Grčije. Cesta je podobna jadranski magistrali.

Po poti sva si želela ogledati mestece Nafpaktos. Ko prideva do tja, je povsod velika gneča. Ugotoviva, da je ta dan velik grški praznik in očitno imajo praznična srečanja. Nič ne bo z ogledom gradu.

Nadaljujeva mimo Patrasa in v daljavi vidiva most na Peloponez.

Peloponez sva morala izpustiti, saj je za njegov ogled zmanjkalo časa. Škoda bi bilo, da bi ga obdelala na hitro, saj si zasluži bolj podrobno raziskovanje. Na njem je ogromno lepih stvari za videti in obiskati. Nekaj mora pa tudi ostati za drugič.

Po poti naprej srečava tudi velike soline.

Proti večeru najdeva pravi raj. Imava tri zasebne plaže, raven prostor za avto in veliko prostora okrog njega. Pa nobenega soseda.

Izkoriščava toplo vreme in toplo kristalno čisto morje in se z užitkom kopava. Zvečer sonce zahaja spet v pravljičnih barvah.

27.10. – Lefkada

Zjutraj v svojem koščku raja zajtrkujeva in poslušava valove, ki pljuskajo v najine tri obale.

Okoli poldneva prideva na Lefkado. Preko “dvižnega” mostu, ki ga po urniku kar odpeljejo na rob preliva, da ga umaknejo ladjam za prehod.

Na otoku naju pričaka prava turistična gneča. Samega mesta si danes ne bova ogledovala. Greva po vzhodni strani otoka, ki je dolg slabih 35 km dolg in širok do 15 km.

Pot vodi po gosto naseljenih krajih in do morja se le s težavo pride. Ustaviva se po nekaj kilometrih, a morje deluje bolj kot mokrišče.

Nadaljujeva proti glavnemu mestu otoka – Nydri. Pot spominja na cesto mimo Opatije. Na eni strani strma pobočja, na drugi strani zazidane površine. Vmes pa vijugasta cesta.

Po poti vidiva odcep za slapove Dimosari. Zapeljeva se v kanjon in že iz avta ugotavljava, da je struga prazna in da bodo slapovi verjetno zelo malo vodnati.

Res je – slapov sploh ni. Na suhem kanjonu se vidi, do kam sega voda in kakšen je slap. Če bi bila voda, bi bilo res zanimivo.

Nadaljujeva proti skrajni južni točki otoka, kjer je velik svetilnik. Še prej pa se odpeljeva po precej ozki in ovinkasti cesti v mali zaliv imenovan Afteli Beach. Še sreča, da prometa skoraj ni, saj bi bilo srečevanje na zelo ozki cesti pravi mali izziv.

Mimo mesta Vasiliki nadaljujeva proti svetilniku. Cesta se spet strmo dvigne in v slabih dveh kilometrih sva spet na višini slabih 400m.

Nadaljujeva do svetilnika, ki kraljuje na koncu visokih klifov.

Vsekakor se tu spati ne bo dalo, zato nadaljujeva po zahodni obali otoka. Najdeva prostor nad plažo Katsiki, ki bi naj bila med desetimi najlepšimi na svetu. Do obale se danes ne bova spustila, saj po izkušnjah, ki jih sedaj že imava, so vse ceste do obal zelo strme in vijugaste. Po lepem sončnem zahodu dobiva dva lačna čuvaja, ki naju bosta ponoči čuvala.

28.10. – zahodne plaže Lefkade

Zjutraj si ogledava plažo Katsiki.

Ker je plaža obrnjena na zahod, je še v senci, zato naju ne zvabi v kristalno morje turkizne barve. Sprehodiva se po 500 m dolgi plaži in nabirava kamenčke.

Naslednja plaža, ki jo bova obiskala, je plaža Egremni. Zadnji kilometer poti je zaprt, saj na koncu ni dovolj parkirnih prostorov. Sonce je že pokukalo tudi na zahodno stran in z veseljem si malo raztegneva noge po lepi cesti.

Na koncu je potrebno premagati še dobrih štiristo stopnic, da lahko občuduješ delo narave.

Trud je poplačan in sama uživava na popolnoma prazni plaži. Tudi kopanje je pravi užitek v kristalni vodi turkizne barve.

Vrneva se v Vasiliki, saj sva včeraj videla dve oljarni. Otrok Lefkada namreč slovi po izredno okusnem oljčnem olju. Žal sta obe zaprti – verjetno jim je zmanjkalo lanskega olja. Letošnje pa bo šele po 15.11. Ogledava si mesto in si privoščiva kosilo na pomolu.

Dan končava v zalivu Kathisma, kjer je najin velik avto pravi malček med ostalimi.

Na plaži iz drobnih kamenčkov pričakava večer. Bližina drugih kamperjev naju ne moti. Si pa privoščiva dobro večerjo s pogledom na zahajajoče sonce.

29.10. – najvišji vrh otoka Lefkada – Stavrotas (1182m)

Tokratni dan sva namenila obisku najvišjega vrha na otoku Lefkada. To je Stavrotas z višino 1182m. Odpeljeva se do izhodišča in se odpraviva po planirani poti prti vrhu. Kot vedno, si pomagava z navigacijo Mapy, ki se za pohodništvo zelo dobro obnese. Pozna vse potke, po katerih zna celo glasovno voditi.

Po poti opazujeva zorana polja, ki jih pridni Grki obdelujejo tudi na višini preko 800m. Ravnokar so bila zorana in pobranana. Zemlja deluje zelo rodovitno. Verjetno bodo posejali žito.

Z višino se razgledi večajo. Na sosednjih vrhovih vidiva vojaška radarska postrojenja. Že prej sva ob cesti prebrala, da tu domujejo grške zračne sile.

Po poti nama navigacija nekaj nagaja. Kar ne more se odločiti, kaj je spredaj in kaj zadaj. Mogoče jo motijo radarji. Orientirava se po starem, najdeva pa tudi markacije.

Na vrhu je res lep razgled na vse strani. Če bi bila na vrhu bolj zgodaj, bi se videlo še dlje.

Zadovoljna se vrneva do avta in se po zavitih in strmih cestah vrneva nazaj do iste obale, od katere sva zjutraj začela. Popoldansko kopanje po pohodu se prav prileže.

30.10. – sreda – nazaj proti severu

Danes zapuščava Lefkado in svojo pot usmeriva nazaj proti severu. Na potovanju sva skoraj že štiri tedne in počasi je prišel čas, da se vrneva proti domu.

Za danes sva si izbrala še ogled rimskega amfiteatra v okolici Preveze.

Rimski Odeon, med najpomembnejšimi in najbolje ohranjenimi spomeniki v Nicopolisu, je prava arhitekturna mojstrovina neznanega, a velikega arhitekta. Uporabljali so ga za predavanja, literarna in glasbena tekmovanja ter gledališke predstave med verskimi igrami Nea Aktia v čast Apolonu. Zgrajen je bil v času Avgustove vladavine (v začetku prvega stoletja našega štetja).

Pot nadaljujeva proti kraju Glyki, saj si imava namen ogledati sotesko reke Acheron. Reka Acheron (Acheron River) se nahaja le slabih 30 km iz Parge in nudi čudovit izlet po kristalno čisti vodi, ki jo obdaja visok kanjon. Reka je pravi vodni biser tega dela Grčije, saj celotno območje oskrbuje s pitno vodo. Nahaja se v lepem okolju, z bogato vegetacijo in kristalno čisto vodo. Reka priteče iz gore Souli Epirus in po dolgi poti doseže Jonsko morje na plaži Ammoudia.

Poleg naravnih lepot so izviri Acherona znani po vsem svetu po mitološki vsebini. V starogrški mitologiji je bil Acheron ena od petih prekletih rek, ki so pripeljale do podzemlja.

Za ogled soteske je potrebna kar hrabrost, saj je potrebno gaziti vodo, ki ima slabih 15 stopinj.

Više po toku postane soteska ožja, posledično pa bolj globoka. Če bi bil vodostaj višji, bi bilo potrebno celo plavat.

Ves čas pa opazujeva, kako voda mezi iz vseh špranj in skal. Očitno bi po tej reki res prišel do podzemlja.

Po dobri uri in pol raziskovanja ledene reke se prav prileže gretje na soncu. Ta dan sva zaključila na izhodu iz soteske, na prijetnem mirnem parkirnem prostoru.

*** Pot domov – 31.10.2024 – 4.11.2024 – Napočil je čas, da se odpraviva domov. Najino potepanje po Grčiji se za letos končuje. Za zadnji dan se odločiva, da obiščeva Pargo… beri naprej