Prijatelja sta me vzpodbudila, da sem se – tokrat sam – odločil, da obiščem Smrekovec. Najboljše pogoje sem sicer zamudil, ampak kljub vsemu se od Luka odpravim proti vrhu.
Pot se vztrajno vzpenja in količina snega narašča. Tudi razgledi se z višino večajo. Temperatura je prijetna, vetra skoraj ni.
V prijetnem sončku pridem na vrh. Tu srečam prijatelja, ki sta ravnokar prišla že drugič na vrh. Če bi se zmenili, se bolj točno ne bi mogli srečat.
Skupaj se odpravimo do travnika in odsmučamo do koče. Travnik je že malo razrit od motornih sankačev – ampak še gre.
Pri koči pomalicamo in se spustimo nazaj do izhodišča.
Lepo preživet ponedeljek – sedaj pa hitro domov na kosilo.