19.9.2024 – 24.9.2024
Kot skoraj vedno, popoldan odideva od doma in se zapeljeva do Krakovskega gozda. V prijetno toplem “Đafuziju” se za kakšno urico predava mineralom iz zemeljskih globin, nato pa se odpeljeva do Kostanjeviške jame, kjer v samoti prespiva deževno noč.
Naslednje jutro je bolj čemerno in ne obljublja kakih lepih razgledov.
Ta dan sva imela namen obiskati Klek. Ko prideva do Ogulina, megle zakrivajo vse hribe, ampak vseeno zavijeva iz AC. Klek bo moral počakati za drugič.
Po lokalnih cestah se peljeva proti Plitvicam in zgrožena opazujeva, da so posledice vojne po več kot tridesetih letih še kako vidne. Polovica hiš je zapuščenih in razpadajočih.
Mimo Plitvičkih jezer naju še vedno spremlja dež in megla. V Korenici, kjer narediva pavzo za kavo, je le slabih 10 stopinj.
Na koncu Like naju le pričaka sonce.
Ko prideva do morja, pa so temperature že prave. Morje se je sicer od zadnjič ohladilo in ima le še 22 stopinj. To ni ovira, da pozabiva mrzlo vreme na začetku današnjega dne.
Proti večeru se odpeljeva na Velebit. Po dobrih 15 km makadamske ceste prideva na višino 900m, kjer v rahli burji opazujeva sončni zahod.
Zjutraj še vedno malo piha.
Načrtovana pot je krožna – preko planote Sv. Ivan, mimo Vlaškega Grada na Sveto Brdo in mimo bivaka Dušice nazaj do izhodišča.
V slabih štirih urah sva na drugem najvišjem vrhu Velebita.
Kljub lepemu vremenu se na vrhu ne mudiva predolgo, saj naju čaka še spust. Po izračunu Mapy bi naj trajal dobre tri ure. Po izkušnjah vem, da bo sigurno vsaj 4 ure.
Pot navzdol je prijetna in preči lepe travnike, vrtače, gozdove… Razgledi so čudoviti – gor in dol.
Po slabih devetih urah sva na izhodišču – polna lepih vtisov in prijetno utrujena. Po navigaciji sva prehodila dobrih 16km in opravila 1280 vm.
Odločiva se, da se spustiva v dolino. Naslednji dan je nedelja in trgovine so zaprte. Že prvi dan sva našla P4N nad Rovanjsko – malo oddaljen od glavne ceste. Noč je mirna in topla.
Čeprav imava plezalno opremo zraven, se tokrat ne odločiva plezanje v Paklenici. Danes greva obiskat Petro in Davida v Sukošan na barko. Po prijetnem druženju se še za hitro skopava v morju, nato pa greva raziskat Majstorko cesto. Ker jo želiva videti v celoti, se zapeljeva preko tunela Sv.Roka na izvoz Sveti Rok. Tu pa poiščeva želeno cesto. Nerazumljivo se nama zdi, da nikjer ni niti enega smerokaza. Kot da bi se ceste sramovali.
Cesta je lepa in res so bili “Majstori”, da so jo v začetku 19. stoletja zgradili in usekali v skale Velebita.
Ker je dan še dovolj mlad, se odpraviva ob Tulovih gredah proti vrhu. Dežela Winetouja je še vedno takšna, kot je bila takrat.
Proti vrhu je potrebno tudi malo poplezat.
Ko se vrneva, so skoraj vsi obiskovalci že odšli in spet se obeta mirna noč.
Naslednje jutro se odpeljeva do konca “Majstorske ceste”.
Zadnjih nekaj kilometrov je cesta asfaltirana in ko prideva do magistralke, tudi tukaj ni smerokaza. Vso pot sva videla samo en smerokaz “Majstorska cesta”
Današnji plan je “Pot Malega Princa”. Poiščeva začetek poti. Danes sva malo pozna in pričneva hoditi šele ob 11.30h. Dostopna pot je kar dolga in ves čas se dviga in spušča.
Vreme se malo kvari, piha jugo – ampak mislim, da bo zdržalo. Po slabih dveh urah prideva do začetka Malega Princa. Zanimiva in prijetna pot je dobro opremljena z varovali.
Potrebnega je tudi nekaj poplezavanja. Ker nisva točno vedela, kakšna je zahtevnost, sva se primerno opremila – čeprav se je izkazalo, da ni bilo potrebno.
Zaradi pomanjkanja časa se nisva odločila za obisk vrha Bili kuk. Pa saj mora nekaj ostati tudi za drugič.
Tudi po poti nazaj naju spremlja sonček.
Opravila sva 10 km poti in premagala skupaj 730 vm.
Ker sva se malo uštela pri planiranju, se na hitro odločiva, da še ne greva domov. Še enkrat si bova privoščila “Đafuzi” in spanje v Kostanjevici na Krki. Jutri pa še en obisk po poti domov.