22.8. – 23.8.2024
Vsa ta leta, ko se vozimo po Zgornji Savinjski dolini, je ta gora ostala spregledana. Ne vem zakaj – ker ni dostopna direktno iz Logarske Doline, ker nima niti 2000m, ker nima skalnih vrhov? Ne vem.
Popoldan se odpeljeva do Podolševe. Pogledava si cerkvico Sv.Duha, ki je zaklenjena. Strmina, ki sva jo pred mnogimi leti enkrat prekolesarila, ne obljublja ne vem kakega prostora za prenočevanje.
Kljub temu se potrudiva in najdeva gozdno cesto, ki se strmo vzpne. Peš si ogledava situacijo in na koncu najdeva primerni prostor za dva kombija. Zvečer se nama pridružita še B&L. Sedaj, ko imava 4×4, je cesta mala malica.
Drugo jutro vstanemo, kot se spodobi in malo čez sedmo se že vzpenjamo. Načrtovana pot: Lipševa vrata, Obel Kamen, Govca, Potočka zijavka.
Do Lipševih vrat vodi prijetna zavarovana pot. Čeprav je potrebno malo skreniti iz direktne poti, se obisk treh skalnih oken vsekakor splača.
Po strmi lovski stezi se vzpnemo na greben, kjer nas pozdravijo čudoviti razgledi
Pot nadaljujemo po grebenu do vrha Obel Kamen. Pot je prijetna in razgledi so na obe strani lepi.
Na Govci si privoščimo malico. Pot nas vodi sedaj malo nazaj po grebenu, potem pa se prečno spušča po precej izpostavljenem pobočju.
Proti jami je še nekaj jeklenic za pomoč pri spustu.
Pri Potočki zijavki je nekaj pohodnikov. Ogledamo si hladno in spolzko notranjost, kjer sta včasih sobivala jamski človek in jamski medved.
Pot nas popelje nazaj proti našemu izhodišču. Ko pridemo nazaj do naših mobilnih domovanj, si v senci olševskih gozdov privoščimo kosilo. Najina prijatelja B&L, ki sta nama bila za vodiča, sta to pot prehodila že večkrat. Prepričan sem, da tudi za naju ta pot ni bila prehojena zadnjič.
Ker imamo drug dan vsi obveznosti, se proti večeru odpravimo domov. Pri Ljubnem se še osvežimo v prijetno hladni Savinji in se poslovimo z obljubo, da kmalu ponovimo kakšen podoben vzpon.
Hvala B&L za vodenje.