5.7. – 8.7.2024
Tokrat v Zahodne Julijce. Skupaj s saharsko sestro ;).
Dobimo se na Bledu in nadaljujemo do Pecola. Naslednje jutro pridejo še prijatelji iz PD PT Celje in skupaj se odpravimo na Špik Hude police. Glede na to, da je bila vremenska napoved za brezhibno vreme, smo razočarani, ker nas sprejme stena zavita v meglo.
Navkljub megli in vetru, so se kozorogi, ne meneč se za planince, brezskrbno pasli.
Nekateri so nas z višine radovedno opazovali.
Vrh in pot na Špik Hude police je znan po lepih razgledih. Tokrat žal z njimi ni bilo nič. Na vrhu smo komaj opazili vršno oznako in kar hitro smo se pobrali nazaj v dolino, saj je na vrhu bril že kar močan in hladen veter. Rokavice in kapa pod čelado so prišle kar prav.
Nazaj grede so nas spet spremljali kozorogi.
Slišali smo tudi piske svizcev. Nižje, ko se je malo pogrelo, smo opazovali tudi lepe cvetoče travnike.
Prijatelji so odšli nazaj domov, midva pa sva nadaljevala mimo Sele Nevee po dolini reke Raccolana. Prebrala sva, da ima reka lepe slapove, ampak je priporočljivo imeti s sabo vrv in alpinistično opremo. Mogoče kdaj drugič.
Našla sva mirno mesto, kjer sva preživela nenapovedano deževno noč.
Naslednji dan sva nadaljevala v Ovčjo vas (Valbruna). Na vstopu naju je pričakala mitnica, kjer po novem zahtevajo plačilo za uporabo ceste in parkiranje. Kljub prepričevanju zaposlene, da imava osebni avto in ne kamper, si ni dala dopovedati. Midva pa se nisva hotela odreči lepi dolini.
Ko je zmanjkalo ceste, pa sva se podala še do koče Griego. Že ves čas poti sva občudovala iste hribe kot dan prej – samo iz druge strani.
Najprej sva si dušo privezala s seboj prinešenim pivom, nato pa sva se pogostila v koči še s frikano polento, ki jo je priporočila Špela. Dobra in nasitna jed.
Z neba so se spet pojavile kapljice, in ubrala sva jo nazaj do avta.
Za pot nazaj sva izbrala Avstrijo. Po dolini Rož se dopeljeva do jezera v kraju Faak am See (Faakersee). Vreme se je zvedrilo in spet je bilo 25 stopinj. Zaželela sva si kopanja in iskala dostop do jezera. Ker Avstrijci lahko privatizirajo obalo in dostop do vode, je bila slika sledeča:
Tako sva morala plačati vstopnico za kopališče. Ampak voda je bila prijetno topla in kopanje se je prav prileglo.
Na poti proti domu sva se odločila, da v Avstriji še enkrat prespiva. S P4N najdeva prijetno mesto tik ob reki Dravi, kjer se vanjo izliva reka (po mojem prevodu) Ljubeljščica.
Ker imajo domačini tu večkrat piknik, sva našla še toplo ognjišče. Ni nama bil potrebno niti po vžigalice in zanetila sva prijeten ogenjček.
Naslednje jutro se odpeljeva po skoraj pranih cestah proti domu. Ko prideva v Slovenijo naenkrat postanejo ceste polne prometa. Spet zaključim, da Avstrijci očitno delajo, Slovenci pa se samo vozimo od trgovine do trgovine.
No, naj bo kakorkoli – nastal je lep izlet. Odločiva se, da bova kaj takega še ponovila.